Razprava se je začela z opažanjem, da se tovrstne proslave, sestavljene iz ne ravno zabavnih mimohodov vojske, državnikov in kulturne elite, pogosto zdijo trivialne in neprimerne za znanstveno analizo. Toda to je daleč od resnice, trdi profesor Jezernik: "Tovrstne proslave - lahko jih imenujemo tudi 'odrenje' slovenske države so izredno pomembne. Skozi njih slovenska država ustvarja svojo podobo, državljani pa svojo identiteto. Skrajni cilj tega rituala je, da se vsi seznanimo z zgodovinskimi dejstvi, zgodbami in miti, se jih naučimo ceniti in - če bo treba - se za njih tudi boriti, ubijati in umirati." Državne proslave zato poznajo vse nacionalne države, toda nimajo vsi enakega načina "odrenja" in odnosa do njih. V slovenskih proslavah se na primer odraža dolga tradicija naroda, ki ni povezan z državo. Slovenski narod je zelo mlad, pojasnjuje Jezernik, saj se je rodil šele po letu 1884, torej v času, ko so v Rokodelskih in kmetijskih novicah še vedno razlagali razliko med "narodnim" in "nerodnim", in sicer tako, da so pojma prevedli v - nemščino! Ko pa je razlika končno bila vzpostavljena, se je slovenska "zamišljena skupnost" oblikovala po nemškem vzoru, ki pravi, da narod lahko obstaja tudi zunaj države ali celo mimo nje. Tako smo še v 20. stoletju lahko brali, da so Slovenci po državni pripadnosti Avstrijci ali pa da niso posamezen narod, temveč le "pleme" enotnega jugoslovanskega naroda, opozarja Jezernik.
To smo Mi!
Tone Peršak je prepričan, da prav zaradi omenjenih zgodovinskih izkušenj Slovenci svoje države še vedno niso intimno posvojili, kar naj bi se kazalo tudi v odnosu do proslave dneva državnosti. "Organi za prirejanje proslav delajo narobe," je prepričan Peršak. Prva napaka je ta, da menijo, da je najbolj pomemben del proslave govor. "Pa ni. Pomembna so sredstva, ki se ljudi dotaknejo na neki drugi, ne racionalni ravni." Druga napaka je zagotovo ta, je prepričan Peršak, da proslave vztrajno režirajo kot kulturne dogodke. Kultura po njegovem mnenju nima "interesa zunaj sebe", državna proslava pa ga ima - in to je častiti skupnost. Če proslavo na primer režira Matjaž Berger, pravi Peršak, nastane kulturni dogodek, ki ima distanco do sporočila državne proslave. Toda če je glavna naloga državne proslave proslavljanje državne veličine, hitro pridemo do naslednjega paradoksa, opozarja Jezernik: "Kako naj slovenska država kaže svojo veličino, če pa imajo Slovenci v temelju svoje identitete, da so pripadniki majhnega naroda?"
Po Simoničevem mnenju je ravno kultura tisto sredstvo, skozi katerega spregovorimo bolj posredno, saj se prek govora, vojske in himne počutimo neposredno nagovorjeni ali celo zmanipulirani. "Toda ko slišimo in vidimo znane melodije, pesmi in plese, ki smo jih prevzeli skozi vzgojo in izobraževanje, pride do takojšnje identifikacije in nemudoma rečemo: 'Saj to smo Mi! To je naša kultura!'" Domnevno ideološko nezainteresiranost kulture Simonič ovrže tudi s primerom meščanskega gledališča in njegovo domnevno apolitičnostjo, ki je po drugi strani izrazito politična forma in promovira vrednote, kot so posameznik, nacija, ekonomski razvoj, modernizacija in podobno.
Zamišljena skupnost
Vse proslave ciljajo na neko namišljeno skupnost, toda pri tem je središčno vprašanje, kdo je ta skupnost, kako se jo misli in kako jo lahko nagovorimo. S Prešernom vedno lahko, saj ga pozna vsak Slovenec, je prišel komentar iz občinstva, toda ko se na odru pojavi proslava pod taktirko kakšnega modernističnega režiserja, je odziv gledalcev bolj vprašljiv.
Simonič je pri tem opozoril na tradicijo, da se k ustvarjanju proslav pozivajo režiserji in ustvarjalci iz etabliranih državnih gledaliških hiš, kar pomeni, da so izobraženi na AGRFT in so tako prejeli iste ali zelo podobne predstave o tem, kaj je nacionalno vredno, kaj spodobno in kaj ne. Preigravanje nacionalnega patosa, ki ga lahko iz leta v leto znova občudujemo 24. ali 25. junija, je povezano tudi z našim dojemanjem tragedije in komedije, nadaljuje svojo analizo Simonič. Meščanstvo je namreč komedijo pojmovalo kot manjvreden žanr, narejen za preprosteže, "ki govorijo, kar mislijo", tragedija pa je zasedla prestol kraljevskega žanra, ki se občinstvu posreduje skozi bolj prefinjene izraze. Če ritual državnih proslav razlagamo skozi tragedijo, lahko razumemo tudi ogorčenost nad tem, da bo na letošnji proslavi nastopil komik, pravi Simonič. Do sedaj naj bi se komičnemu elementu nekoliko približal le Gojmir Lešnjak leta 2004, ki je "bolj sproščeno" povezoval program, razen tega pa so vedno prevladovale težke vsebine in besede, "olajšane" z baletom in glasbo, dodaja Simonič.
Ali sta torej letošnji scenarist proslave, najpopularnejši slovenski komik Jurij Zrnec, in režiser Igor Gajič tista, ki jima bo v bolj humornem duhu in stilu letos posrečilo "identificirati" slovensko skupnost? Si bosta morda dovolila karikiranje nacionalnih ikon in tako izrazila svojo apolitično usmerjenost ali bosta spoštovala doslej uveljavljene uprizoritvene standarde? Pustimo se presenetiti.
