Prikimala je z neprijetnim mirom: s spokojem spuščenih rolet, zaprašenostjo izpraznjenih izložbenih oken, s tihoto neobdelanih vrtov, porumenelimi, izpranimi napisi prodam/oddam, zaprto do treh. Od nikoder otroškega smeha - le osameli korak starke, ki je pred seboj rinila napol prazen nakupovalni voziček, in kratki, odrezavi odgovori ljudi.

Skoraj sem podlegla misli, da so postale Moste stara soseska, ko me je podmladek pocuknil za rokav z grafiti in muziko, ki je mamila pred vhod stolpnice, prve sosede Španskih borcev. Temnopolti glas iz predvajalnika, ki ga je trem srednješolcem v poslušanje ponujala prijateljeva dlan, je razpredal o hip hopu, clip popu, bing bang boogiju. "50 Cent," so me na hitro odpravili. Nič čudnega, da sem se za temnolascema pred pošto pognala kot hudournik. "Ne, ne," sta odkimala z glavo in rokami, ne govoriva ne angleško ne slovensko, moja kitajščina pa je… no, nekoliko zakrnela.

A prve nerodnosti so le še podžgale nadaljnje prečesavanje, pobližje otipavanje, pristno spoznavanje, pa četudi sprva v tem početju ni bilo kaj dosti dražljivega: nekaj obeležij NOB, nekaj cerkva; dvorec Selo, prastara hidroturbina, strnjenka blokov z imenom Pentagon, prijeten lokal in Internacionala, vabljiva galerija kulturnega centra. Človek mora biti res malo poeta, kot pravi Esad Babačić, da bi v Mostah razkril občutke, besede, vzdušja…

"Zame je lahko vsak sprehod po Mostah dogodek, doživetje, ki je tako polno, da lahko nadomesti ne vem kakšno potovanje," je dejal. Zanj je vzhodni del prestolnice kraj, kjer vzhaja ljubljansko sonce, nekakšna lisa znotraj mesta, zaznamovana z nekim posebnim občutkom melanholije in tovarištva. "Moste so zame spomenik, le da uradno še nimajo tega naziva," je pristavil. "Spomenik nekega časa, nekega občutka, neke emocije."

Pofl z dušo

Če vas zanima zgodovina Most in okolice, se vam kot edino znanstveno delo ponuja disertacija Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem (1971) dr. Slavka Kremenška. V svoji znanstveni raziskavi pravi, da so Vodmat, Selo in Moste nastali v 14. stoletju kot kmečka naselja, medtem ko je Zelena jama nekoliko mlajša, vzniknila naj bi šele po potresu leta 1896. Pritlične enostanovanjske hiše z lopo na dvorišču in skromnim zelenjavnim vrtom, ki so se gradile vse od začetka prejšnjega stoletja, stojijo še danes, tudi "prostorsko zaključenost naselja", "relativno majhno število prebivalstva" je še vedno zapaziti. Le tiste "socialne enotnosti", "izrazite solidarnosti med ljudmi, visoke stopnje socialne in moralne stabilnosti" ni in ni. Bržkone bi našli le malokoga, ki bi (tako kot nekoč) Zelenojamčane označil za pofl. In tudi opazka, da se tamkaj mesto preneha in razgrne povsem drugačen svet, ne drži več.

Toda največ (in najbolj srčno) je o teh koncih pisal Marjan Rožanc (1930-1990). Ko se je leta 1934 z družino iz Polja preselil na Bezenškovo v Zeleni jami, so tem krajem rekli ljubljansko predmestje oziroma zamestje, kot je zapisal pisatelj. Na Bezenškovi, ki je danes med Ljubljančani poznana predvsem po tem, da se lahko tamkaj kupi kakovostno konjsko meso, v bistroju gospoda Krušiča pa poje čudovite konjske vampe, golaž ali obaro, je Rožanc pisatelj, dramatik, esejist ter pravoverni častilec športa, predvsem nogometa domoval vse do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je odselil na nekaj sto metrov oddaljeni Vodmat. O pred-, med- in povojnih peripetijah na vzhodu mesta je pisal v romanu Ljubezen, mladinski noveli Pravljica, avtobiografskem delu Roman o knjigah, v Zeleni jami, zbranih esejih Maša dvajsetega stoletja… Že na prvih straneh Zelene jame tako izvemo, da je bila za železniško progo meščanska šola, nedaleč stran pa Oražmova žaga; da so na vrtu Smoletove gostilne radi balinali, se kratkočasili v kinu Moste, kjer so filme predvajali dvakrat dnevno (in sicer "z dvojnim programom - kriminalnim in kavbojskim"), medtem ko so "tenki kruh" služili v fabriki usnja in usnjenih izdelkov, Kemični tovarni, tovarni kleja in umetnih gnojil ali denimo v sušilnici zdravilnih zelišč na Šempetrski. Z druščino, ki se je delila na orle in sokole, so se v parku Kodeljevo igrali ravbarje in žandarje, k večernim šmarnicam so zahajali v cerkev sv. Družine, ženske so v Železničarsko zadrugo hodile po sladkor in moko, na Fužine po med, na vrtu znamenite Lasanove gostilne pa se je v dolgih letih primerilo vsega boga.

In tako so Moste in Zelena jama postale pisateljeva usoda, "prvotno besedilo življenja", edina resničnost med zemljepisnimi pojmi. "Poistovetiti sem se bil pripravljen samo z moščansko klapo, v kateri so vladala rokovnjaška in pobalinska merila, pogum, predrznost, telesna moč, kljubovalnost," je zapisal. Kot se v prigodi o Anki Moščanki spominja tistih časov, so v Mostah "ljudje od nekdaj dali na skupno življenje in svoj dober glas"; bili so idilični, bogaboječi. "Tu, v tem napol kmečkem, napol mestnem predelu med Šempetrom in Devico Marijo v Polju, so si tedaj postavljali hišice železničarji, tramvajarji, trgovski komiji in podobni." Morda so se komu res zdeli pofl, a kot je pridodal naš pesnik Babačić: "Pofl z dušo!"

Slovan, levičarji in punkerji

O duši z roba zna veliko lepega povedati tudi dr. Gregor Tomc. "Biti Moščan pomeni biti lev po defaultu. Pa ne v nekem političnem smislu, da bi zagovarjal to ali ono vizijo spreminjanja sveta, na primer Marxovo ali Pahorjevo pot v socializem, ampak v smislu, da se avtomatično postaviš na stran razžaljenih in ponižanih in da so ti zoprni močni in premožni," je ponudil razlago. In še povabilo: "Če je nekomu všeč opera z baletom, parlament ali Olimpija, naj kar ostane v središču; če pa ne, naj pride na Slovana, v Španske borce ali Fužine."

Slovan - eden najlepših športnih parkov, so se zedinili sogovorniki - ima v Mostah prav posebno mesto. Že od nekdaj je središče moščanske kulture, kjer so se urili številni vrhunski športniki, na primer košarkar Lakovič ter nogometaša Čeh in Cimerotič, rokometaši Slovana pa so bili sploh leta in leta v državnem vrhu.

Rožanc, ki je od leta 1974 do 1981 opravljal funkcijo sekretarja Zveze športnih društev in deloval kot direktor delovne skupnosti Slovan, ga je imel še posebej rad: "Biti odrasel, močan in spreten, uspešen, povezan v kolektiv in sredi pomembnega dogajanja - vse te otroške sanjarije so se v meni povezale v eno samo besedo: SLOVAN."

"Slovan je srce Most," je prepričan Esad Babačić. "Nedvomno pomembna točka identifikacije. Bil je vezna točka Vodmata, Kodeljevega, Most in Jarš - vsega tega vzhodnega dela Ljubljane." Opisuje ga kot moštvo z jugoslovanskim pedigrejem. "Zanj so igrali fantje, ki so bili delavci, hkrati pa tudi 'vrhunski' rokometaši. Vrhunski v narekovajih, ker niso bili profesionalni igralci, ampak amaterji, ki so igrali v finalu lige prvakov, ko so nesrečno izgubili z Magdeburgom." In četudi je Slovan trenutno "marginalna točka na športnem zemljevidu", Esadov oče, kot mnogi drugi, še vedno hodi na Slovana. Vas zanima, zakaj? "Ker smo tukaj doma," odgovarja Esad. "Slovan je naš klub in bo vedno naš klub. To so naši očetje dobro vedeli, mi pa smo morda še zadnji, ki nosimo v sebi to navezanost na znak, na barvo, dres, duha… Ampak, kot sem rekel, to so le še spominski utrinki."

Duh, ki ga omenja naš sogovornik, se je v sodobnih Mostah še najbolj goreče razplamteval v času punka. "Kultura, ki je nastajala v Mostah, je bila kontrahegemonska," pojasnjuje dr. Tomc. "Punka ni dala Ljubljana, ampak Moste. Iz Most niso bili le Pankrti, ampak tudi Berlinski zid, Buldogi, Via ofenziva… Ni čudno, da je bilo vzvišene igralce iz Šentjakobskega gledališča groza, ko so jim predlagali selitev v Moste. Za njih je dovolj dobro le središče mesta, zadah iz ust neukih ljudi in toplarniškega dimnika ni po njihovem finem okusu in jim jemlje kreativni zamah."

Tudi z Esadom, tekstopiscem Vie ofenzive, nisva mogla mimo kulturno-družbenih premikov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. "Punk sceno so sestavljali tako fantje iz delavskih kot oficirskih družin," je povzel nit. "Gimnazija Moste je bila nekakšen epicenter moje generacije. Čeprav sam nisem hodil na gimnazijo, pa sem bil vsekakor povezan s svojo generacijo."

Generacijo, ki je prvi punk koncert organizirala na moščanski gimnaziji in še vedno imela privilegij odraščanja na cesti. "Tako kot v tisti pesmi skupine Madness, Our House in the Middle of the Street," je Babačić ponudil primerjavo. "To je občutek, ki je takrat pripadal Mostam! Pa tudi Šiški. Mislim, da je Šiška identična zgodba. Ni čudno, da je bilo v časih punka in novega vala med Šiškarji in Moščani veliko prijateljstvo. Podobno občutje, podobne skomine… Gre za skomine, za nekaj, kar ne moreš ujeti niti dobro opredeliti. Gre za neke točke v mestu, ki so ti posebno blizu, za nekakšen občutek pripadnosti nekemu lokalnemu fetišu. In Moste so polne fetišev! Imajo lokalnega duha in to je tisto, kar izgubljamo."

Lučaj od Pakistana do Amerike

Boris Račič, letnik 1969, je punkerje zamudil za lepo število let. Mogoče se mu ravno zato Moste ne zdijo nič posebnega. "Kar nekaj," je odvrnil na moje vprašanje. "Saj imajo zgodovino, ampak to vse skupaj ni nič."

Ko je odraščal, se mu je domača Vodmatska zdela Amerika, sosednja Društvena pa nekaj takega kot Pakistan. "Tukaj je bilo vse živo," začne deliti spomine, "direktorji, politiki, doktorji, profesorji…" In veliko malih obrtnikov. "V sosednji hiši so izdelovali kovinske izdelke, v naši ulici so bili mizar in dva električarja. V sosednji ulici je Maks Velkavrh, ki je ostal na Korziki, popravljal pisalne stroje. Imeli smo kisarno, peka - reklo se je Pr kravjem pek - pa servis radijskih aparatov. Na koncu ulice je bil malar, pa še en malar, eden, ki se je ukvarjal s plastiko... Tega danes ni več, vse je šlo!"

Je eden redkih, ki mu je v Mostah s starim očetovim poslom, strojnim ključavničarstvom, uspelo preživeti. "Če si tukaj rojen, ti ne preostane kaj dosti: tržnica, ki nikakor ne more zaživeti, nekaj bifejev, ena ali dve gostilni… Moste so skoraj spalno naselje," je menil.

"Spomnim se, da smo kot otroci na ulici nabijali fuzbal in se podili s kolesi. Tukaj za progo smo raziskovali… Kaj takega je danes nemogoče. Samo poglejte, koliko je avtomobilov na cesti! Včasih je bilo tukaj veliko mladih družin, zdaj pa so sami starci. Kar vprašajte župnika, on vam bo vedel veliko povedati."

Do župnišča in cerkve sv. Družine na Prvomajski ni bilo prav daleč, le nekaj uličic, ki so potrjevale besede gospoda Borisa, a tudi Esada in dr. Tomca. Milan Knep, gospod župnik, me je pričakal v prvem nadstropju. Ker je odraščal v Novih Jaršah in pred tridesetimi leti prišel za kaplana v Moste, je postregel s kupom zanimivih podatkov.

"Lahko rečem, da se je prebivalstvo do nerazpoznavnosti prestrukturiralo," je začel analizirati sosesko. "Nimam natančnih podatkov, ampak sodim, da se je število prebivalcev v Mostah znatno zmanjšalo. V stolpnici s sedemdesetimi stanovanji na primer živi devetdeset ljudi. Pred tridesetimi leti jih je zagotovo živelo še enkrat toliko. Podatek iz leta 2005, ki je sicer že malo star, ampak zelo natančen, govori, da živi na območju župnije 6700 ljudi, mi pa smo dolgo živeli v prepričanju, da jih je krepko čez deset tisoč." Upad se pozna tudi pri verouku, je pripomnil, saj ga danes obiskuje le sedemdeset otrok. Razlogi, pravi, so v izseljevanju moščanskih družin, pa tudi na splošno je otrok manj.

"Za ilustracijo: letos se bo poročilo okoli deset parov, pa nobeden ne bo živel v Mostah. V zadnjih desetih letih lahko na prste ene roke preštejem mlade družine, ki so se tukaj poročile in ostale. To pomeni, da podmladka preprosto ni več."

Moste so torej, vsaj po mnenju župnika, ostarela, izpraznjena soseska. "V hišah so ostali stari ljudje, otroci so si poiskali domove drugje, saj so številni bloki, predvsem okoli cerkve, zelo slaba gradnja. Danes se tu množično naseljujejo študentje, namesto da bi z eno pametno politiko oživili sosesko. Mesto bi lahko, recimo, sistematično odkupovalo stanovanja in jih namenjalo mladim družinam. Vendar se to ne dogaja, na teh stopniščih praktično ni več otroških glasov."

Krivdo vidi predvsem v izgubi industrije, zamrtju kulturno-športnega življenja in ukinitvi občine Ljubljana Polje. "Občinske strukture in funkcionarji so podpirali športne in kulturne dejavnosti," je razlagal, "zato so bile nekoč Moste pomembno središče kulturnega, športnega, družabnega življenja. Tukaj se je odvijalo živahno politično življenje, zato se jim je reklo tudi rdeče Moste, saj so tukaj delovali pomembni politiki, ki so imeli v prejšnjem režimu vidno vlogo. Teh ljudi ni več, ni več občine, dogajanja, industrija je preseljena in od tod velike spremembe." Kot je še pojasnil, starejši niso najboljši potrošniki, bližina BTC, "kjer človek dobi vse", pa je naredila še dodatno škodo.

Ko ga pobaram, ali bi ga razveselilo, če bi ljudje kdaj pa kdaj zašli v Moste, da jih pobliže spoznajo, mi odvrne, da je vsekakor zanimivo spoznati moščanski grad - dvorec Selo, ki ima zares veličastno zgodovino. Sodi med najlepše poznobaročne palače pri nas, svojčas pa je kot letovišče služil tržaškim jezuitom. Potem se spomni, da je vse do leta 1979 v Mostah delovalo tudi letališče. In da je bil v bližini Španskih borcev "holcplac", ki je imel dvojno nrav - bil je skladišče lesa in prostor, kjer so Moščani organizirali gledališke predstave. "Prave spektakle," je oznanil župnik Knep. "Nekoč so uprizorili Miklovo Zalo tako resnično, da so ljudje mislili, da so prišli pravi Turki."

Dime dónde vas, morena

Čeravno moščanska transformacija ni obetala veliko dobrega, je januarja letos kanil drobec upanja. Odprtje novega kulturnega centra Španski borci so pozdravili tako oblast kot kulturniki in sosedje stavbe, ki so jo s samoprispevki postavili leta 1981 v čast prostovoljcem, ki so se borili v španski državljanski vojni. Otvoritvena razstava fotografij z naslovom Proleter je bila poklon njegovi in moščanski zgodovini. V teh nekaj mesecih jim je uspelo nanizati številne prireditve, predvsem plesno obarvane.

Kot pravi Iztok Kovač, umetniški vodja in direktor, si nova ekipa želi, da bi Španski borci postali center kulture, s poudarkom na plesu v vseh njegovih pojavnih oblikah, od sodobnega do klasičnega, tanga, swinga, salse… Novi program napovedujejo za september, do takrat pa zaganjajo kulturno energijo vseh sedem dni v tednu. Čez dan z vajami, zvečer s prireditvami.

Naša prva profesionalna plesna skupina En Knap Group je v kleti dobila prostor za vaje, tako rekoč novi dom, pomemben del tamkajšnjega utripa pa so tudi kombinatke (ženski pevski zbor Kombinat), ki ohranjajo vrednote in pesem upora.

"Zelo pozitivno!" se je odzval Babačić na Borce. "Ampak škoda, da morajo umetniki iskati izgubljeno levico, ki je nihče več ne more obuditi." Prepričan je, da bi morali biti Španski borci namenjeni tistim, ki tam živijo - sosedom, lokalpatriotom, domorodcem. "Mislim, da ni smotrno, da se umeščajo v širšo kulturno sceno, morali bi postati kulturno-izobraževalni center."

Dr. Tomc si jih je zamislil nekoliko drugače: "Če bi sam vodil Španske borce, bi bil tam sodobni variete. Jedro bi bilo druženje v lokalu s hrano in pijačo, zraven pa bi se ves čas dogajala kultura. In to kultura, pri kateri ustvarjalcev ne moti, če se sliši žvenket pribora, smeh in petje." Knjižnico pa bi zaprl in v njej uredil kurbišče, je še dodal.

Kovač nam je zaupal, da sosede kmalu čaka prijazno presenečenje: vsak mesec jim nameravajo ponuditi vsaj eno prireditev brezplačno. "Odzivi so vsekakor pozitivni. Ko smo prinesli vrvež, so nas zelo dobro sprejeli, sploh najbližji stanovalci."

Članice ŽPZ Kombinat pravijo, da je tudi njim uspelo navezati pristne sosedske stike. "Nekaj sosed in sosedov smo spoznale na naših javnih vajah. Vesele smo, da se srečujemo vsak mesec in da s seboj vedno pripeljejo še kakšnega. Led je vsaj malce prebit, večji korak v smeri 'spoznavajmo svet in domovino' pa je tudi storjen: s četrtno skupnostjo Moste smo se dogovorile, da zapojemo 25. maja, na prireditvi ob mednarodnem dnevu sosedov."

"Hoteli smo veliko in dobili smo veliko," je razmišljanja o Mostah strnil Esad. "Ampak mi smo izginili. Duše so se združile v neko veliko reč, ki ne prepozna naših imen, naših identitet. Simbolno, metaforično povedano: ni več malih trgovin. V New Yorku jih najdete za vsakim vogalom. Kaj eno, šest! Pri nas pa greš mimo vogalov. Pravzaprav se pelješ mimo z avtom, pa čeprav je Ljubljana, in Moste še posebej, mesto sprehodov, mesto koles."

Ampak da bi tja peljal kakega tujca in mu rekel, poglej, tukaj boš doživel nekaj posebnega… "Če sem iskren, prijatelja iz tujine ne bi nagradil z nedeljskim sprehodom po Mostah. Če pa bi jo udaril na lastno pest, bi mu Moste lahko dale marsikaj." Recimo slutnjo nekega mesta. Morda spomin na neko davno enotnost, povezanost, tisto tako opevano dušo: "Povej mi, kam greš, črnolaska…"