Kot je precizno zapisal teoretik Noam Chomsky, "usoda ljudi, ki so bolj ranljivi, izostri mero nečesa, kar bi lahko imenovali civilizacija". Po teh merilih Slovenija ni civilizirana, pa naj gre za izbrisane, Rome, ženske, homoseksualce ali druge manjšine. A kaj, ko racionalni argumenti, v primerjavi z mentalnim beganjem polpismene politične srenje, ne veljajo nič.
Zgodba o pravicah gejev in lezbijk v Sloveniji je dolga kot jara kača in jedka kot pelin. Začela se je z dekriminalizacijo homoseksualnosti v okviru zvezne reforme sodstva SFRJ leta 1977. Do takrat je bila moška homoseksualnost po kazenskem zakonu SFR Jugoslavije predmet kriminalnega pregona. Drugi odstavek 186. člena je določal, da se kaznuje z zaporom do enega leta. Pred triintridesetimi leti, maja 1977, je skupščina SR Slovenije sprejela nov kazenski zakon in kot prva v bivši Jugoslaviji dekriminalizirala homoseksualne odnose med moškimi, kar so strokovni krogi tedaj označili za "zgodovinski dogodek za Slovence". To je bil hkrati tudi predpogoj za začetek organiziranega družbenega gibanja za pravice homoseksualcev, ki se sproži leta 1984. Stigmatiziranost, družbena distanca in homofobija pa so v Sloveniji stalnica vse do danes.
V miljeju burnih osemdesetih je bil pojav gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji zelo odmeven, politično škandalozen in v marsičem konflikten pojav. Ustanovitev gejevske sekcije Magnus in lezbične sekcije LL je pomenil pionirsko dejanje v tedanji SFRJ in vzhodni Evropi nasploh. Geji in lezbijke so vstopili v polje javnega in političnega, postavili zahteve po civilni enakopravnosti ter vpeljali lastne, avtonomne diskurze seksualnih manjšin, ki jih pred tem ni bilo. Ožigosani kot državni sovražnik, družbeno in zdravstveno tveganje ter zahodnjaška dekadenca so homoseksualci predstavljali outsiderje; ne glede na zakonski status je moralni kodeks socializma obravnaval homoseksualnost kot patološko stanje. Tedanji jugoslovanski mediji so slovenske politike diskreditirali tako, da so jih razglašali za "pedre". Predsednik republiške SZDL Jože Smole je bil, na primer, v časopisju označen kot "zagovornik pedrov". Še danes je v srbski popularni kulturi živ lik "Slovenca-pedra", denimo v humoristični seriji "Kursadžije" na Pink TV, v kateri nastopajo predstavniki bivših jugoslovanskih republik in pokrajin in v kateri je lik Slovenca (Janez Drno) gej.
Zahodna fronta
Če so bili začetki homo gibanja povsod po svetu izrecno emancipatorne narave, se v določenem trenutku zgodi sestop v konservativizem. Ta sestop, pa naj bo v navezi z desnimi ali neoliberalnimi politikami, je že več kot dve desetletji stalnica zahodnega aktivizma. Pojav nazorno opisuje Richard Goldstein v delu Homo konzerve: liberalna družba in gejevska desnica (v slovenskem prevodu je delo izšlo leta 2002). Današnje "agende" zahodnega gibanja so polne konservativnih, kapitalističnih in klerikalnih prioritet; neoliberalni prosti trg je matrica, ki definira politični, ekonomski in socialni prostor aktivizma. Manjšine se skozi samoumevno integracijo v heteronormativnost in podleganje konformističnim standardom srednjega sloja odrekajo lastni avtonomni poziciji. To se odraža se na vseh ravneh gejevske internacionale. Namesto vrste perečih globalnih in lokalnih političnih tem kot so kriminalizacija homoseksualnosti, smrtna kazen in pregon homoseksualnosti ter lezbištva, svoboda gibanja in združevanja v Evropski uniji, sovražni govor, socialna varnost, razredne razlike, revščina, azilna politika in deportacije, pravica do kulturnega izraza, izobrazbe, varnosti pred nasiljem ipd. se zahodni aktivizem v nemajhni meri raje ubada z integracijo in asimilacijo v večinski sistem. Nemalokrat pri tem zapade v banalnosti; pred dnevi so tako avstrijski aktivisti naznanili "senzacionalno vest", da je ob obletnici Mavrične parade na Dunaju izšla posebna poštna znamka. S filatelijo bi se težko zavzemali za enakopravnost, pa naj se zdi še tako senzacionalno.
Slovenija v tem pogledu ni izjema. Podobno kot preostali razviti, beli svet tudi tukajšnji aktivizem jaha na valovih virtualne enakopravnosti. Gejevsko-lezbično gibanje je v novem tisočletju doživelo dramatične spremembe. Zadnji desetletji nista prinesli le pluralizacije perspektiv, temveč tudi tendence k integraciji, asimilaciji, domestifikaciji in normalizaciji homoseksualnosti v večinski družbeni red. Asimilacija in apolitizacija seksualnih in spolnoidentitetnih manjšin se manifestirata zlasti v obsedeni fiksaciji na eno samo in edino temo - legalizacijo istospolnih družin.
Nagib v zmerno, do večine obzirno in prijazno konservativnost ni nenevaren. Dogaja se boj za legalizacijo "porok in otrok" ter lahkoten prevzem matrice heteronormativnosti po sistemu copy-paste, favoriziranje tradicionalnih (krščanskih) družinskih vrednot kot vodilnega aduta v zavzemanju za civilno enakopravnost homoseksualcev. To so zahteve po inkorporaciji homoseksualnosti in lezbištva v večinski družbeni režim. Taista strategija na drugi strani vodi v izgubo lastne identitete, suverenosti in avtonomije seksualnih in spolnoidentitetnih manjšin, saj deluje skozi brisanje razlik, skozi spenjanje v patriarhalni red, skozi odrekanje tistim manjšinjskim specifikam, tisti "homo-drugačnosti", ki je vitalnega pomena za ohranitev in preživetje manjšine. Desničarske programske platforme, produkcija istosti namesto raznolikosti, lahko pripeljejo do izgube emancipatornih ciljev. Aktivizem danes, v razmerah post-političnega stanja, ne more biti le navdušeno "slavljenje zgolj obstoja"; potlačevanje, odpravljanje, nevtralizacija ali zanikanje političnih razlik so nevarne hegemonistične koncepcije. Ne moremo biti "srečni kot krt, ki slepo rije skozi temo", če uporabimo poetično analogijo Iva Andrića.
V trenutku, ko tukajšnji aktivisti pozivajo predsednika republike, naj lezbičnim materam podeli medaljo za hrabrost, smo le korak od tega, da zahtevamo cerkvene poroke. Kakšna je razlika med takšno izjavo gejevskega aktivista in reakcionarnimi napadi na ministrico za notranje zadeve, ker ni podlegla kalupu matere in žene? V trenutku, ko tukajšnji aktivisti v debato o človekovih pravicah vpletajo "Kristusa, ki bi prišel z neba", se lahko vržemo na kolena pred obličjem Vatikana.
Sveta družina
Predlog novega družinskega zakonika je privedel do vrelišča, vseskozi in z nezmanjšano močjo sproža žolčno razpravo. Parlamentarne stranke in zakonodajnopravna služba državnega zbora so vložile enormno število pripomb in amandmajev, državni svet predloga ni podprl, matični odbor prelaga seje zaradi preobilice gradiva. Civilna iniciativa nasprotnikov zakona zbira podpise "proti", civilna iniciativa podpornikov pa podpise "za". Prvo branje v državnem zboru je bilo boleče primitivno. Strumno po vojaško se je aktivirala RKC, mobilizirala se je opozicija, strankarski podmladki, nevladne organizacije, ki se borijo za človekove pravice povprek "za vse in vsakogar", v resnici pa za nikogar, vaške družinske pobude, goreči branitelji interesov otrok, zaskrbljeni pravniki, pobudniki referendumov, varuhi pečata in drugi.
Tako je poleg zgodovinske razpoke med NOB in domobranci zazevala še ena vseslovenska razpoka, ki je silovito razdelila narod na dva bregova. Nova kost za glodanje, nove žrtve za populistične televizije. Vnela se je vojna okrog tega, kaj pomeni družina, kdo sme in komu je prepovedano.
Nabrekla retorika okrog družinskega zakonika se bo zdaj zdaj razpočila in oškropila vse okrog sebe. Samooklicana, edina prava, edina legitimna heteroseksualna družina naj bi bila brezmadežna. Nasprotno pa naj istospolna družina ne bi bila prava niti legitimna in niti "v interesu otrok". Tako trdijo demonstranti v rumenih majicah pred parlamentom. Pravijo, da je njihova osnovna celica v nevarnosti. Kaj pravijo otroci, žrtve incesta, zlorab in družinskega nasilja, ki živijo v takšnih osnovnih celicah, izvemo le občasno, če kaj pricurlja v medije.
Predlog družinskega zakonika je izdelala ekipa profesorjev prava, strokovnjakov direktorata za družino, pravosodnega ministrstva in vladne službe za zakonodajo. Matično ministrstvo je spisalo osnutek zakona brez posvetovanja z nevladnimi organizacijami, kar kaže na specifično razumevanje civilnega dialoga. Šele na že izdelano besedilo osnutka so se zgolj izbrane civilne organizacije lahko vključile v obravnavo. Čudno predstavo civilnega dialoga ima tudi matični odbor državnega zbora, ki na razprave ne vabi homo-organizacij z izkazanim pravnim interesom na tem področju, ampak par gejevskih posameznikov, cel avtobus družinskih pobud in celo predstavnika Slovenske škofovske konference. Kako je že z načelom laične države, ločenostjo države in cerkve?
Zaradi tako kaotične situacije je vladna politika v vsej zgodbi videti manipulativna. Nekoč s civilno družbo dobro usklajen predlog zakona o istospolnih skupnostih, ki je nastajal od leta 1998 do leta 2004 in so si ga tedanji liberalci in levičarji podajali kot vroč kostanj, ni premogel zadostne politične podpore niti znotraj vladajočih strank. Nato je Janševa vlada napisala in leta 2005 sprejela svoj zakon - zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS). Ta zakon nikakor ni idealen, je pa prvič prinesel pravno ureditev za istospolne pare ter omejen obseg pravic. Pričakovati bi bilo, da se obstoječi zakon odpre za izboljšave in dopolnila ter tako postopoma izboljša, zlasti na temeljnem področju dostopa do socialne varnosti. Ravno tako bi pričakovali, da se sčasoma odpre tudi razprava o nadaljnji dimenziji istospolnih partnerskih razmerij, tj. o zaščiti otrok v istospolnih družinah. Logično bi smatrali, da je ZRIPS lahko solidna zakonska osnova za nadaljnje korake in nadgradnjo. Vendar ne. Zgodba se znova vrača v startno pozicijo, na izhodišče, ponovno se začenja iz nič. Pričakovati, da bo družinski zakonik v sedanji obliki mogoče realizirati, ni le politično naivno, temveč zavajajoče. Pelje se "žejne preko vode".
Vsled vsega tega izčrpavanja, moralne panike in besedne vojne dilema še naprej ostaja, kot pravi Nataša Velikonja: "Pravzaprav gre za vprašanja o tem, ali naj geji in lezbijke ob vključevanju v družbo sprejmemo lokalni dominantni diskurz, si s tem domnevno olajšamo možnosti družbenega sprejetja, postanemo všečni častilci in priveski kapitala, nacije, boga in podobnih molohov, ali naj pač vztrajamo v modernistično zasnovani, provincializmu nelojalni, radikalni seksualni subkulturi."
