Zbirka, ki je več kot le sito

Pop/Kultura - četrtek, 29.04.2010 Tekst: (dc)

Ljubljana - Petim doslej izdanim delom v zbirki Sto slovanskih romanov, ki je nastala pod okriljem mednarodnega Foruma slovanskih kultur, za izdajo izbranih knjig slovanskih avtorjev pa je v Sloveniji zadolženo Društvo slovenskih pisateljev, sta se pred dnevi pridružila dva romana srbskih avtorjev; to sta Poslovilno darilo Concerto Vladimirja Tasića v prevodu Urbana Vovka ter Usoda in komentarji Radoslava Petkovića v prevodu Andreja Jakliča.

Andreja Rihter, ki je nedavno prevzela vodenje uprave Foruma slovanskih kultur, kot voditeljica projekta pa je v njem sodelovala že na samem začetku snovanja zbirke Sto slovanskih romanov, je še enkrat izpostavila poglavitne cilje tega ambicioznega založniškega podviga: poleg vzpostavitve uredniškega odbora in zastavljenega programa obveznosti ki države članice Foruma slovanskih kultur obvezuje, da letno izdajo od dve do štiri knjige , tudi in predvsem aktivno pripravo na predstavitev zbirke na knjižnem sejmu v Frankfurtu in drugih pomembnejših evropskih knjižnih sejmih.

K prepoznavnosti na sejmih pa bo svoj delež prispevala tudi enotna podoba zbirke, kajti "zbirka zaživi šele takrat, ko ima formo, ki je skupna vsem sodelujočim državam", komentira Mitja Čander, koordinator in urednik zbirke Sto slovanskih romanov za Slovenijo. Po mnenju Čandra potrebuje projekt "močno koordinacijo, povezovanje, predstavitev in vključitev preostalih slovanskih dežel, ki še ne sodelujejo", kot so Rusija, Češka ali Poljska (poleg že sodelujočih Slovenije, Slovaške, Srbije in Makedonije); dodaja tudi, da gre za neke vrste alternativni projekt, ki bo med slovanskimi deželami vzpostavil neposredno komunikacijo in ki bo avtorje šele potem, ko bodo prišli skozi "vzhodno sito", spravil tudi na Zahod.

V romanu Usoda in komentarji (prvič je bil izdan leta 1993) se Radoslav Petković v prepletanju domišljijsko-zgodovinskih prvin na presečišču takratnih dogajanj v Trstu (v prvi polovici 19. stoletja) in Jugoslaviji (v začetku druge polovice 20. stoletja) osredotoča na madžarsko revolucijo iz leta 1956; šlo naj bi za enega izmed petdesetih najboljših srbskih romanov vseh časov, pravi prevajalec Andrej Jaklič.

Vladimir Tasić, ki živi od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja v Kanadi, kot doktor matematike pa poučuje na eni izmed tamkajšnjih univerz, pa se v svojem romanesknem opusu osredotoča na emigrantsko problematiko, ki je vir njegovih sentimentalnih obujanj rojstne domovine, pojasnjuje prevajalec Urban Vovk, podobno pa se zgodi tudi v romanu Poslovilno darilo Concerto, ki se začne, ko protagonist po pošti prejme "upepeljene posmrtne ostanke svojega brata".