"Živimo v zares majhni državici!"

Ida Börjel, Mats Kolmisoppi, Pär Thöm, Andrzej Tichy in Josefine Adolfsson: Na Švedskem se še vedno se ni zgodilo to, kar se je v ZDA, in sicer nastanek dveh popolnoma ločenih literarnih scen. Še vedno obstaja zavest, da se vsi nahajamo na skupnem trgu in medsebojno komuniciramo. Toda trenutno smo na prelomnici. (Foto: Matej Povše)

Na njihovem branju v atriju pred Knjigarno Beletrina, ki ga je organizirala Študentska založba, smo tako lahko slišali poezijo Ide Börjel, polno paragrafov, zakonov o varstvu potrošnikov, dodatkov "glej spodaj" in nasploh ironično-poetičnega prevzemanja birokratske oblike komunikacije; Mats Kolmisoppi si je predstavljal svojo smrt zaradi ene od sodobnih bolezni, "anevrizme, raka ali kapi", v krogu svoje odtujene družine, nato pa se je sprehodil z izseljenko Fatimo po Bruslju; Josefine Adolfsson je prebrala del romana o Kubi in Kubancih, ki "radi fukajo in so pofukani, saj je to del nacionalne duše"; Pär Thöm je predstavil poemo, pisano iz perspektive vodje delavcev v tovarniški proizvodnji, pa še pesem v izmišljenem jeziku države Sildavije, ki bi lahko bila "nekje med Slovenijo in Srbijo", Andrzej Tichy pa je skupno branje zaokrožil s pripovedjo o deklici, ki si prizadeva razvozlati svet odraslih. Po nastopu so za naš časnik povedali še nekaj več o svojem delu, literarnem dogajanju na Švedskem in tamkajšnjih razmerah za ustvarjanje.

Kljub temu da svojo literaturo neradi obravnavate kot "politično", se v vsakem nocoj prebranem delu nahaja neka družbenokritična bodica. Prihaja do tega intuitivno ali premišljeno?

Pär Thöm: Kakor kdaj, moja današnja pesem o tovarniškem delavcu je nastala, ker sem šest let delal kot poštar, obenem pa sem bral Marxa in sem imel resno potrebo, da bi pokazal, kako je človek odtujen od svojega dela.

Andrzej Tichy: Menim, da ni možno napisati besedila, ki ne bi bilo politično. Tudi "apolitično" je v določenem smislu politično, saj nekaj sporoča. Seveda ni vse, kar napišem, povsem premišljeno in namerno, toda v procesu pisanja je vedno trenutek za premislek o tem, kaj želiš sporočiti.

Večina slovenskih literarnih avtorjev je univerzitetno izobražena oziroma celo izhaja iz akademskih krogov. Pri vas je bilo, če se ne motim, vsaj do nedavnega nekoliko drugače?

Mats Kolmisoppi: Vsi, ki smo tukaj, smo akademsko izobraženi, res pa je, da je ta "akademizem" na Švedskem precej nov pojav. Pri nas je zanimivo to, da so modernizem, za razliko od drugih evropskih držav, vpeljali pisatelji iz delavskega razreda in zato imamo za seboj kar nekaj desetletij, ko je bilo pisanje "neakademski" poklic.

Ida Börjel: Imamo pa tudi nov trend. Zdaj velike založniške hiše k pisanju literature vabijo znane medijske osebe igralce, pevce, napovedovalce in podobno.

Pär Thöm: Nato pa je tu še vrsta ostarelih in upokojenih politikov, ki pišejo kriminalistične romane - sicer zares zelo slabe.

Če smo že pri švedskem kriminalističnem romanu, kako komentirate njegovo izredno popularnost po vsem svetu, saj imamo tudi v slovenščini prevedenih kar nekaj švedskih detektivk avtorjev, kot so Henning Mankell, Lisa Marklund, Stieg Larsson ter Maj Sjöwall in Per Wahlöö?

Mats Kolmisoppi: To je zelo zanimiv fenomen, ki se je začel že v 60. letih prejšnjega stoletja z avtorskim parom, možem in ženo Maj Sjöwall in Per Wahlöö sta bila marksista in sta prva začela vnašati družbeno kritiko v kriminalistični žanr. Veliko pisateljev jima je v tem sledilo, predvsem Henning Mankell, in to je razlog za njihovo popularnost.

Andrzej Tichy: Žanr sam po sebi niti ni problem, temveč ideologija, ki se danes za njim nahaja. Če govorimo o Camilli Lackberg, ki je naših let in je prava literarna zvezda, ni toliko vprašanje, kaj piše, temveč kako ustvarja svoj "brand" in uporablja marketinške strategije.

Pär Thöm: To je na primer avtorica, ki je nekje izjavila, da piše, ker bi rada imela veliko denarja.

Andrzej Tichy: Da, in to postane problem. Delam kot učitelj kreativnega pisanja in srečujem ljudi, ki mi rečejo dobesedno to da se hočejo naučiti pisanja zato, da bi lahko kupili hišo v Provansi.

Odnos do knjige in pisanja se je torej spremenil?

Pär Thöm: Vsekakor. Še en primer tega je recimo poskus popularizacije knjižnic - najprej so si zamislili, da bodo avtomatično odpisali vse knjige, ki si jih ljudje redko izposojajo, potem je od nekod prišla ideja, da bo otroške oddelke sponzoriral McDonalds; hoteli so pa narediti še posebne odre za predstavljanje avtorjev, kar je dobro, toda te dejavnosti naj bi spet podpirali največji založniki. Celotna prenova je bila zaokrožena z idejo, da knjiga ni tako pomembna, saj bi morala biti knjižnica predvsem neke vrste družabno in informacijsko središče.

Ida Börjel: Takšen sistem omogoča tudi monopol določene skupine avtorjev lahko jih vidiš na televiziji, v trgovini z živili lahko kupiš njihove knjige, potem pa prideš v knjižnico in sedijo še tam!

Kriminalistični romani, znane osebe, ki postajajo pisatelji, popularizacija knjižnic... Zdi se, kot da bi na Švedskem obstajala dva popolnoma ločena literarna tokova, "popularni" in "umetniški".

Vsi: Da, tako je!

Josefine Adolfsson: To sta en velik tok in drug zelo majhen tok.

Mats Kolmisoppi: Na Švedskem se še vedno se ni zgodilo to, kar se je v ZDA, in sicer nastanek dveh popolnoma ločenih literarnih scen. Še vedno obstaja zavest, da se vsi nahajamo na skupnem trgu in medsebojno komuniciramo. Toda trenutno smo na prelomnici, majhni založniki in literarne revije se že oddaljujejo od "mainstreama"...

Pär Thöm: Toda stanje spet še ni tako kritično. Zelo majhne pesniške zbirke še vedno dobijo kritike v največjih nacionalnih časopisih.

Mats Kolmisoppi: To pa zato, ker imamo zelo močno tradicijo literarne kritike. Tudi ti, Ida, dobivaš kritike v največjih dnevnikih.

Ida Börjel: Res je, pri nas obstaja močna predstava kritika kot neodvisnega misleca, ki mora prebrati in poznati vse vrste literarnih izdaj, ne glede na njihovo prodajno uspešnost.

Josefine Adolfsson: Vse to drži, vprašanje pa je tudi, kako se je spremenilo občinstvo, ki ga takšne vsebine v časopisih morda sploh več ne zanimajo.

Se na Švedskem lahko preživljate samo s pisateljevanjem?

Josefine Adolfsson: Vsi počnemo še ogromno stvari. Jaz se ukvarjam s filmom in videom, predavam na fakulteti, pišem radijske in filmske scenarije, delam na različnih projektih.

Pär Thöm: Pri meni je podobno in se med vsem tem počutim kot študent ali delavec na minimalni plači.

Ida Börjel: Jaz sem pred kratkim delala v knjigarni...

Andrzej Tichy: Jaz pa v skladišču in to kot "modri ovratnik". Sicer pa je lažje, ko se nekoliko uveljaviš, saj lahko tedaj črpaš iz razmeroma dobrega sistema pisateljskih skladov in štipendij, toda tudi to niso stalne rešitve, saj dobiš sredstva za določen čas in potem spet ne veš, kaj boš v prihodnosti.

Opazila sem, da nimate veliko prevodov v druge jezike.

Josefine Adolfsson: Ne vem, kako bi to pojasnili. Menim, da gre za to, da smo zelo majhna država.

Vsi živite v Malmöju. Mar ni pravilo, da moraš v prestolnico, če hočeš biti opažen?

Pär Thöm: Resnica je, da je v Malmöju življenje cenejše in se je zato tja preselilo veliko različnih umetnikov. Malmö naj bi zato postal "novi Berlin" (vsi se krohotajo, op. p.), toda kako, če pa ima le eno ulico, kjer se nekaj dogaja! Pri nas to delajo takole: če imaš nekje v Stockholmu štiri kitajske restavracije, ta kraj takoj razglasijo za "China town". Zdaj vidite, da smo res majhna država!