Trije obrazi slovenske glasbe

Na koncertu samospevov so mi bistveno več dali glasbeniki kot glasba. Barbara Kozelj je dejavno ozvočevala Lipovškove sugestivne, v depresivno noto ovite uglasbitve poezije Svetlane Makarovič, v Habetovi glasbi, ki se linearno razteguje in daje v nejasnih ponavljanjih besedilnih pasusov, in Šavlijevih samospevih, ki pletejo podobno nelogično mrežo med premišljenostjo glasbenega stavka in njegovo zvezo z notranjo vsebino samospeva, pa je ves čas iskala izrazito ekspresivno noto. Še dalj je s svojo glasovno kulturo in res detajliranimi interpretativnimi vzgibi segel baritonist Matjaž Robavs, za katerega se je zdelo, da vsako pesem oblikuje z izjemnim spoštovanjem. Žal mu sicer motivično poenotene Golobove pesmi niso ponujale kakšnega izraznega zamaha, saj so se v svoji preprostosti celo bližale nekakšni naivnosti. Štuhec je odprl širšo paleto humornega in izraznega, Rančigaj pa je ostajal zavezan bolestnosti slovenske moderne. Ta zadnja misel je seveda nenavadna: sodobni slovenski samospev in moderna? In tako je paradoksalno po kvaliteti, avtentičnosti in celo nekakšni kompozicijski aktualnosti izstopal edini "mrtvi" skladatelj: Marijan Lipovšek, ki je sogovornika poiskal v metaforično-arhetipsko bogati poeziji Makarovičeve, medtem ko so drugi grebli po bolj mimobežni poeziji Toneta Pavčka, Janeza Menarta, Neže Maurer in - kar je za začetek 21. stoletja nenavadno in seveda tudi težka naloga - Josipa Murna. Skladateljska obzorja je torej izkazovala že izbira besedila.

Bližino s sodobno odprtostjo, direktnim nagovarjanjem skupnega zdaj, je prinesla Rojkova komorna opera Kralj David, citre in meč. Nesporni junak dela je gotovo avtor teksta in režije Marc Günther, ki je na že obstoječo glasbo napisal novo besedilo, za katerega se zdi, da se povsem prilega glasbi, hkrati pa ohranja svojo avtonomnost in globoko sporočilnost. Tako se zgodba o kralju Davidu, ki namenoma ohranja emocionalno distanco, kaj hitro sprevrže v nadhistorično podobo glavnih vprašanj našega bivanja, ki v sklepni sceni pridobi celo poetične dimenzije. Günther se je izkazal tudi kot izjemen režiser - predvsem zato, ker je inscenacija pripravljena z minimalnimi sredstvi. Kljub temu pa osem mladih zboristov, ki prevzemajo različne vloge, ves čas ohranja močno odrsko prezenco, minimalno število rekvizitov pa riše ironizirano, odtujevalno podobo biblijskega sveta kot tudi prave človeške strasti in tragične momente. Spoznanje, kaj je mogoče narediti z močno idejo, zavedanjem sveta in gledališkega jezika, je bilo ob našem mučnem opernem vsakdanu prava lekcija. Rojkova glasba se je izkazala kot ozvočevalka različnih situacij in emocionalnih atmosfer, manj pa je agirala samostojno. Kar pomeni, da smo v prvi vrsti poslušali napol radijsko igro (velik delež je pripadel pripovedovalcu, izjemno sugestivnemu Christophu Müllerju), ki je glasbo uporabljala večinoma kot zvočno tapiserijo, v manjši meri pa se je zdelo, da glasba sama izrašča iz emocionalnih napetosti notranje vsebine dela. Rojko se je tako spet dokazal predvsem kot mojster instrumentalne glasbe, ki je nekako na poti proti operi, glasbenemu gledališču. Kot celota, kot uprizoritveni akt pa se je Kralj David z lahkoto dvignil nad vse slovenske "operne" novitete zadnjega desetletja.

Zaveso na letošnje Dneve je zagrnil koncert Simfonikov RTV Slovenija s sporedom, ki je bil v celoti namenjen Marijanu Lipovšku. Marko Letonja je Simfonike zgledno zvočno uredil in pripravil dostojne izvedbe, ki so pokazale tako Lipovškovo moč kot tudi manjše pomanjkljivosti. Ne more biti dvoma, da se Lipovšek uvršča med velike kompozicijske znalce in da je bila bogata tudi njegova glasbena občutljivost. To so dokazovale prav vse skladbe večera, ki so obrtniško izostrene, iščejo pa tudi svojo notranjo vsebino. Težava se razkriva bolj na ravni invencije, ki ne teče vedno z enakomerno silo. Toda nekaj je treba priznati - vsaj z Drugo suito za godala je Lipovšek ustvaril slovensko klasično delo, ki bi si zaslužilo repertoarne stalnosti. Konec koncev je to dokazala izvedba, v kateri je Letonja iskal ritmični polet in mirno, neobaročno zbranost počasnega stavka - našel je odziv, ni pa se še povsem dotaknil popolnosti. Takšne visoke zahteve pa ima lahko samo velika glasba.