Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik

Razglednica

Multiverzumi

praga - Dan se daljša. Bližamo se pomladnemu enakonočju in ekonomsko motiviranemu premiku ure. Kar marsikoga napelje na problem časa, ki je tako fizikalno kot filozofsko vprašanje. Za nekaj dni sem obiskal Ljubljano, v katero sem iz Prage z avtom prispel v sedmih urah potovanje, za katerega bi France Prešeren potreboval vsaj tri dni.

 Potem je tukaj še primerjava z letalom, pa futuristična teleportacija... Vse to nas opozarja ne toliko na različne hitrosti kot predvsem na samo doživljajsko "kvaliteto" potovanja. In seveda na čas, ki nam je na voljo, da prispemo na željeni cilj.

Na prvi marčevski torek sem se tako peš odpravil na predavanje dr. Marka Uršiča V katerem vesolju je moj najbližji dvojnik? iz ciklusa predavanj Človek in kozmos, iskanje smisla, ki poteka v Cankarjevem domu. Čudovito. Lepota razmišljanja o "večsoljih". Škoda, da ne morem biti na dveh koncih hkrati: v Pragi zamujam Ljubljano, v Ljubljani Prago. Ali pa je to mogoče v nekem drugem vesolju?

Glasba Jana Garbareka me je ponesla nazaj v Prago, kjer so se že začele zadnje priprave za predstavo Na poti. Na odru gledališča Čertovka ustvarjam glasbo za "novo iluzijo", ki bo mogoče gledalce soočila z resnico o njih samih. Ja, iskanje smisla. Tako kot je smisel in svojo življenjsko pravico iskala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin, ki je dala pobudo za dan, posvečen vsem ženskam, na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910. Od leta 1917 se mednarodni dan žensk praznuje 8. marca v spomin na požar v tovarni Triangle, kjer je leta 1911 v New Yorku izgubilo življenje 140 delavk.

Ekonomska neenakopravnost med spoloma je še zmeraj očitna v "razvitih" kapitalističnih družbah, medtem ko je pozicija žensk v nekaterih kulturah slabša od živali. Življenje večine vdov v Indiji je slabše od smrti (če si lahko to sploh predstavljamo), zato mnoge sledijo možu v grob. Primerov zlorab žensk je toliko, da tukaj dajem le bežen opomin za razmislek in možno ozaveščenost, ki lahko vodi iz cinične pasivnosti v humana dejanja.

Praga je sončna, ampak ledena. S sosedom v dvigalu, ki je tako počasno, da se lahko človek zamisli nad svojim življenjem, rečeva nekaj pripomb o vremenu. Ob slovesu se mi posreči duhovitost, ki v moji polomljeni češčini zveni še bolj bizarno: "Dokler se človek pogovarja o vremenu, je še vse v redu." Zavijem na dopoldansko kavo v priljubljeno kavarno Press 1911. Imajo odlično ekspreso, kar je bil v Pragi še pred leti pravi čudež. Da ne govorim o njihovi "turški kavi": kavo pač stresejo v vrelo vodo in je ne prevrejo še enkrat. Skozi okno vidim veličastno uro na Plečnikovi cerkvi.

Še enkrat se spomnim zaključnih besed Marka Uršiča: "Celota ni svet, ampak duh." Oziroma kot je rekel matematik Georg Cantor (18451918): "Absolut lahko le prepoznamo, toda nikoli spoznamo ali poznamo." S čimer hočem naznačiti, da potrebuje človek do narave ponižen in spoštljiv odnos, saj ni gospodar vesolja in ga lahko še tak neznaten virus "ugasne". Da ne govorim o virusu sebične neumnosti, ki stalno mutira in zanj ni cepiva.

Ko se naslednjič podam v domače loge, bi rad stal pred slikami pokojnega prijatelja Damijana Cavazze, katerega spominsko razstavo jutri odprejo v Kopru. On je že naslikal kraj, kamor smo napoteni.

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si