Mediji so bolj prijazni od države

 Nevladniki namreč menijo, da jih mediji podpirajo premalo, tako v kvantitativnem kot v kvalitativnem smislu.

Ministrstvo za kulturo (po sicer ne preveč ažurnih podatkih) NVO produkciji namenja le pet odstotkov državnega denarja, ostalo pa prejme institucionalna kultura. S podatkom, koliko država namenja kulturnemu področju in koliko drugim nevladnim sektorjem, žal ni znal postreči niti predstavnik ministrstva za kulturo, sekretar iz direktorata za medije Skender Adem, medtem ko je zastopanost medijskih vsebin o produkciji in problematiki NVO znotraj celote kulturnih rubrik v povprečju okoli 20-odstotna. Moderatorka posveta, Dnevnikova novinarka Tanja Lesničar - Pučko, je zato menila, da mediji očitno bolje kot država razumejo pomen NVO in pravilno detektirajo teme o NVO sferi. Mediji torej nevladnikom pripisujejo večjo vrednost, kot jim jo priznava država.

Na rob odrinjena kultura

Tudi urednica kulture pri časopisu Delo Jelka Šutej - Adamič je prepričana, da njihova uredniška politika ni diskriminatorna do nevladne produkcije navkljub vsem problemom medijskega prostora (nižanje honorarjev, nezaposlovanje mladih...), res pa redno zaposleni novinarji bolj pokrivajo institucionalizirano kulturo, medtem ko so mlajši novinarji, pri teh gre večinoma za zunanje sodelavce, bolj osredotočeni na nevladno sfero, ki pa zahteva večjo fleksibilnost. Toda ali je prispevek mlajših avtorjev kakovostno primerljiv s prispevkom tako imenovanega novinarskega staroste, se je spraševal gledališki režiser Mare Bulc, ki ga vznemirja tudi nezanimanje medijev za postprodukcijo nevladnikov; če zmanjka sredstev za ponovitve predstav, je seveda jasno, da ne bodo razsipavali denarja za lastni PR.

Urednica kulturno-informativnega programa RTV Slovenija Darja Korez - Korenčan je odprla še en problem, namreč da ni toliko problematična količina kulturnih oddaj, kot je problematičen tako imenovani "prime time", kjer ni prostora za kulturo; čeprav oddaj ni malo in niso slabo gledane, so na sporedu šele po 23. uri in pravzaprav nikoli ob istem času. Skopo odmerjena minutaža za kulturo je seveda v primerjavi z dolžino oglasnih blokov ali športnih prispevkov povsem nerazumljiva, še posebno, če je funkcija nacionalne televizije tudi izobraževalna. Podobna zgodba se odvija v časopisnih medijih, kjer na prvih straneh ni prostora za kulturo, razen če kdo od kulturnikov umre ali pa so prejšnji dan podelili Prešernove nagrade.

Kako pravilno izbirati?

Zaradi čedalje večje produkcije kulturnih dogodkov, med katerimi morajo uredništva (nehvaležno) selekcionirati dogodke oziroma krmariti med informativnimi in interpretativnimi novinarskimi zvrstmi, se zdi toliko bolj nesmiseln kriterij pristojnega ministrstva, ki od kulturnikov zahteva tako imenovani "press clipping" za podporo pri nadaljnjih projektih oziroma potrditev/obnovitev statusa kulturnika (ali objava v tabloidni mediju prinaša enako število točk kot kritična analiza v resnejšem mediju?). Na tem mestu se samo po sebi vsiljuje vprašanje, kako bi lahko pristojno ministrstvo vplivalo na medijsko krajino. Ena možnost je s finančno podporo nekomercialnih kulturnih vsebin v duhu pluralizacije medijskih vsebin. In zato je tako zelo zanimiv podatek, da gre za pluralizacijo medijev okrog štiri milijone evrov, to pa je vsota, ki jo na letni ravni prejmejo za svojo produkcijo vse NVO organizacije skupaj.

Publicistka Tea Hvala, tudi soorganizatorka festivala Rdeče zore, je zato opozorila predvsem na pomanjkanje dialoga med državo, kulturniki in mediji, kadar operiramo recimo s pojmoma "javni interes" ali "poseben pomen". Nevenka Koprivšek, direktorica Mladih levov, pa je dodala, da sicer ne vidi težav v uredniških politikah posameznih medijev, včasih novinarji potrebujejo le pravi "namig". Res pa so morda dogodki preveč umeščeni v lokalni okvir in premalo v mednarodnega, to pa je že vprašanje funkcioniranja medijskih hiš, ko novinarji z lastnim denarjem odhajajo v tujino, da ohranjajo svojo kredibilnost, in s tem v bistvu financirajo svoje medijske hiše.