Pokrajin še ne bo, razvoj pa bo

(Foto: Matej Povše/dokumentacija Dnevnika)

Čeprav bodo nove državnozborske volitve leta 2012 in mnogi ocenjujejo, da bo predvolilni naboj botroval temu, da pokrajinska zakonodaja ne bo dobila potrebne dvetretjinske podpore poslancev, Gjerkeš ostaja optimist.

Podporo bodo očitno iskali tudi v javnem mnenju, zato so predloge zakonov objavili na svoji spletni strani, naročili pa so tudi analizo pri OECD, od katere pričakujejo predlog, kako razčleniti Slovenijo na pokrajine. OECD bo stanje uradno analiziral leto in pol, prvi delni rezultati pa naj bi bili znani maja. Analiza bo stala okrog 200.000 evrov, kar bo zagotovljeno iz kohezijskih sredstev za tehnično pomoč.

Če so pokrajine postavljene nekoliko na rob, pa je prioriteta Gjerkeševe službe zdaj črpanje evropskih sredstev in priprava novega zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. »Predvsem v luči gospodarske krize se je izkazalo, da obstoječi zakon ni optimalen. Razlike med regijami so se še poglabljale, manj razvite regije imajo še večjo brezposelnost in še manjši BDP,« priznava Gjerkeš, ki od novega zakona veliko pričakuje, saj bo vseboval, kot pravi, »dinamično komponento«.

Ali drugače: občine se bodo glede na interese, ki jih imajo, povezovale v območna razvojna partnerstva. Ta partnerstva bodo imela svoj območni razvojni menedžment, ki bo zaznaval potrebe tega območja in opredelil vire, ki jih za zadovoljevanje teh potreb potrebuje. Menedžment bo odgovoren za pripravo smotrnih projektov, pri tem pa ga bo, tudi finančno, podpirala vlada. »Posamezna območja bodo ugotovila, da virov nimajo dovolj, tu pa nastopi regionalna politika kot koordinator sektorskih politik. Te do sedaj niso dovolj uspešno reagirale na potrebe posameznih območij in zato potrebujejo koordinacijo,« pravi Gjerkeš, ki priznava, da vse stvari še niso čisto dorečene.

Če bo zakon o skladnem regionalnem razvoju deloval, bo torej za razvoj vseh delov Slovenije poskrbljeno. Če bo vlada temu namenjala sredstva, to pomeni tudi decentralizacijo. Ali potem sploh še potrebujemo pokrajinske uprave in svete, torej novo upravno in politično strukturo?

Razvoj je le del nalog pokrajin. Res pa bo nova regionalna politika oblikovana tako, kot naj bi ta struktura delovala tudi kasneje v pokrajinah. Pokrajine so v ustavi definirane kot širše samoupravne lokalne skupnosti. In take tudi potrebujemo.

Zakaj?

Regionalna politika, tako kažejo izkušnje tudi v svetu, je optimalna, ko se zahteve od spodaj navzgor, torej iz občin, in od zgoraj navzdol, torej strateški cilji države, koordinirajo na vmesni upravni stopnji, ki so običajno pokrajine. Ker pa jih trenutno še nimamo, želimo vsaj razvojne subjekte regionalne politike že sedaj postaviti v vlogo koordinatorja med območnimi potrebami in razvojno strategijo države.

Kdo pa bo sestavljal regionalni razvojni menedžment, torej »upravo« ožjih območij, ki bo skrbela za njihov razvoj?

Obstoječe regionalne in območne razvojne agencije, morda tudi drugi akterji.

Torej še vedno bolj kot ne župani?

Sveti regij ostanejo, se pa nagibamo k temu, da v njih ne bi sedeli le župani kot sedaj, ampak tudi gospodarstveniki, predstavniki civilne družbe in drugi, ki krojijo življenje na nekem območju.

Ta koncept od spodaj navzgor je že pred spremembo ustave leta 2006 omogočal občinam, da ustanovijo pokrajino, pa to ni zaživelo, saj se župani le stežka uskladijo o tem, kaj je dobro za širše območje, skrbijo le za svoje občine. Kako bo zakon zagotovil, da bo ta razvojni menedžment deloval v korist širšega območja?

Zakon ne predvideva palice, vsebuje pa korenček. Sodelovanje in interesno združevanje občin bo nagrajeno. Občin je veliko, a ne morejo interesov zreducirati le na občinske, ampak morajo spoznati, kaj so interesi širšega območja. Če jih bodo hoteli uresničiti, bodo morali stopiti skupaj in za to bodo tudi nagrajeni.

Iz katerih delov prihajajo pobude po interventnih zakonih, kakršen je zakon, sprejet za Pomurje?

Zelo resna pobuda je prišla iz Bele krajine in s Kočevskega, vemo pa, da so problematična še druga območja, na primer Koroška, Kozjansko in še nekaj je območij, ki so socialno ogrožena in pod povprečjem razvitosti.

Bo novi zakon ta območja reševal?

Da. V zakonu bodo ostale tudi stalne vzpodbude, ki pomenijo več sredstev za manj razvita območja. Novi zakon pa bo skrbel tudi za enakomeren razvoj območij znotraj regij. Na primer, jugovzhodna regija statistično razvojno ni problematična, če znotraj regije pogledamo območje Bele krajine in Kočevskega, pa je slika bistveno drugačna.

Se bo torej spremenil tudi način razdeljevanja kohezijskih sredstev za razvoj regij, ki se delijo na podlagi indeksa razvojne ogroženosti? Ta se sprejema za večletno obdobje in ne upošteva sprotnih sprememb.

Ne, ta del ostaja tak, kot je, ker je bil tako določen na začetku finančne perspektive 2007–2013 in ga ne moremo spreminjati brez velikih posledic. Dodatna sredstva, ki jih bomo zagotovili za nove ukrepe regionalne politike, pa bomo zagotavljali iz državnega proračuna.

Še nekaj je predpisov, ki tako ali drugače pomagajo zgolj določenim občinam ali regijam, na primer zakon o skladu kmetijskih zemljišč gre v korist občine Kočevje, Semič... Za sredstva za urejanje romskih naselij lahko kandidira le 19 občin, tu je nenazadnje zakon o glavnem mestu. Zdi se, kot da se posamezna območja rešuje z nekimi področnimi zakoni. Kako daleč to lahko gre?

To so nekatere sektorske politike, ki bodo še vedno obstajale, a jih bo regionalna politika bolje usklajevala.

Kako boste to dosegli?

Opazovali bomo potrebe določenih območij in apelirali na nosilce teh politik, torej prometne, kmetijske... da bodo te potrebe pokrili. To je finančno bolj vzdržno, kot pa sprejemati interventne zakone, ki so nesprejemljivi tudi s političnega vidika. Nesprejemljivo je čakati, da se na nekem območju razmere poslabšajo do te mere, da mora država intervencijsko posegati. Bolje je ukrepati sproti. Regionalna politika ne bo upravljala investicijskega denarja, ampak bo podpirala območni razvojni menedžment, da bo prepoznal in predlagal projekte, ki so prioritetni, smiselni, ki bodo rešili socialne, gospodarske in druge probleme območja in na tak način preprečili nadaljnje padanje razvoja.

Kako bo to konkretno videti?

Na primer, v Beli krajini izpostavljajo, da bi predor pod Gorjanci povezal Belo krajino in Kočevsko z Novim mestom in omogočil večji pretok ljudi in blaga in s tem povečal konkurenčnost območja. Območje je torej zaznalo to potrebo kot prioriteto, vendar nima sredstev. S pomočjo regionalne politike bo mogoče vzpostaviti koordinacijo z ministrstvom za promet in ga argumentirano prepričati, da se projekt umesti med prednostne projekte države. Na tak način lahko izboljšamo konkurenčnost območja in hkrati tudi konkurenčnost države. Pri regionalni politiki torej država ni tista, ki določa prioritete regionalnega razvoja, sodeluje pa pri koordinaciji regionalnih potreb in strategije države, ki pa konec koncev sledijo istim ciljem.

Za to potrebujete dobro razumevanje kolegov in kolegic v vladi. Mislite, da ga imate?

Zelo se trudim za to.