Pogojna pomoč

Prva pomembna stvar, ki jo je treba poudariti, je dejstvo, da je vse območje evra pripravljeno stati za eno samo članico, ki se je znašla v resnih težavah. Evro je namreč tako pomemben projekt evropskega povezovanja, da ga ne sme ogroziti prav nič. Jasno sporočilo evropskih držav, da ne bodo dopustile, da bi njihova članica bankrotirala, je ključno zaradi kredibilnosti EU. Če bi se namreč zdaj zatekli k Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF), bi bil to dokaz, da pakt o stabilnosti in rasti ne deluje ter da območje evra svojih težav ne more rešiti samo.

V tem primeru bi seveda lahko pozabili tudi na enotno predstavljanje območja evra navzven. Ni skrivnost, da si nekateri vodilni politiki prizadevajo dvigniti glas evroskupine na različnih svetovnih forumih, kakršen je denimo skupina G20. Kitajska, ki je že zdaj bolj kot ne gluha za prošnje Evropejcev glede menjalnega tečaja, bi slišala še manj, seveda pa bi lahko pozabili tudi na večjo vlogo evra kot svetovne rezervne valute.

Druga zadeva, ki bode v oči, pa je pravo nasprotje objavljeni nameri, da je EU pripravljena pomagati Grčiji. Nikjer ni nobenih podrobnosti, kako bo to storila. Ni jasno, koliko denarja bi bilo treba posoditi tej državi, ni jasno, kakšna bo ročnost posojil, niti ni jasno, kakšna bo stopnja pogojevanja.

Vso to nedoločnost lahko razumemo: treba je pomiriti trge, treba je umiriti špekulativne pritiske na Grčijo. Njene obveznice so se prodajale s precej večjo razliko v obrestni meri kot obveznice najmočnejših držav z evrom, denimo Nemčije, kar je na dolgi rok seveda nevzdržno. Tudi sam grški finančni minister je to priznal.

Dobro je torej, da je EU, ki nemalokrat mečka z odločitvami in dolgotrajnimi pregovarjanji, poslala jasno sporočilo, da v primeru stabilnosti območja evra ni dilem. Po drugi strani pa se zastavlja vprašanje, ali je Grčija edina država, ki ji bomo skupaj pomagali. Dolga leta se je vedla neodgovorno in nevzdržno, zato jasno vsakega zanima, ali bo evroskupina pomagala tudi drugim državam, če bi jih doletela podobna usoda.

Seveda pritrdilno ne bo odgovoril nihče. Vsaj ne na glas. Kajti če bi, bi to lahko razumeli kot potuho.

Nihče pa si tudi ne zatiska oči, da do česa podobnega ne more priti. Vedno znova se omenjajo Portugalska, Španija, Irska. Če bi bila v EU Islandija, bi bila prva na vrsti. Zato so se že pojavile ideje o ustanovitvi Evropskega monetarnega sklada, ki bi lahko po vzoru Mednarodnega denarnega sklada skrbel za tovrstne najhujše primere javnofinančnih neravnotežij. Slišimo, da je to rešitev, ki bi zahtevala čas, nemška kanclerka Angela Merkel je celo opozorila, da bi tak sklad zahteval spremembo lizbonske pogodbe.

Morda lahko tudi iz tega potegnemo pomemben sklep: na morebitno Grčijo II ali Grčijo III je treba vedno računati, zato mora biti EU bolje opremljena za prihodnje tovrstne šoke. Državam, ki se ne držijo pravil pakta, pa mora biti jasno, da ne morejo v nedogled računati na prizanesljivost in da jih bo morebitna pomoč drago stala.