Ali je Ljubljana sejemsko mesto?

Poleg promocijske vrednosti sejmov kot ogledala gospodarstva so sejmi odlična promocija destinacije in opravljajo pomembno komunikacijsko ter marketinško funkcijo.

Ljubljana se ponaša z dolgo sejemsko tradicijo, ki sega v obdobje ustanovitve Ljubljanskega velesejma leta 1921. Po drugi svetovni vojni so nastajali prvi specializirani tematski sejmi, ki so bili nekakšen zametek sejemsko-kongresnih prireditev, kot jih poznamo danes. Glavni razcvet so slovenski sejmi doživljali sočasno z razvojem jugoslovanskega turizma konec osemdesetih let. Zadnjih nekaj let je prevladovalo mnenje o krizi slovenskega sejmarstva. Pogled od blizu pa to trditev postavlja v drugačno luč. Turbulentno obdobje borb za položaj na trgu se je umirilo. Stagnacija števila sejmov in obiskovalcev se je končala. Preživeli sejemski organizatorji gradijo svoje sejme na kakovosti in vsebini. Splošni sejmi so v Sloveniji - razen ene izjeme - praktično izumrli v konkurenčnem boju s trgovskimi središči, ki rastejo kot gobe po dežju. Nastal je portfelj specializiranih sejmov, namenjenih kombinaciji strokovne in splošne javnosti. Sejemski organizatorji širijo svojo dejavnost na področje kongresnega turizma, nekateri kongresi se spreminjajo v sejme. Ob vsem tem se je težko sprijazniti s propadom nekaterih zares močnih sejemskih prireditev z dolgoletno tradicijo.

Sejme s kongresnim turizmom povezujejo pomnoževalni učinki, ki jih nekateri ocenjujejo na sedemkratnik dohodkov sejemskega organizatorja. Pogled v hotelsko statistiko Ljubljane za prvi teden marca, ko na Gospodarskem razstavišču poteka sejem Dom, pokaže neposreden učinek na nočitve. Sejem že vrsto let občutno korigira nizko hotelsko zasedenost v prvih dveh marčevskih tednih. V času sejma je po podatkih Zavoda za turizem Ljubljana v prestolnici v povprečju 8420 nočitev. Ob domnevi, da je 30 odstotkov gostov v Ljubljani zaradi sejma, to pomeni, da ta ustvari vsaj 2526 nočitev. Od 16 sejemskih prireditev na razstavišču jih je vsaj pet mednarodnih. To pomeni vsaj 12.600 nočitev na leto.

Sejmi so v trenutni krizi najhitrejša pot iz nje. Ostajajo močno komunikacijsko orodje. Glede na rast števila sejmov na Gospodarskem razstavišču pa lahko pomagajo končati krizo z ustvarjanjem dodatnih poslovnih nočitev v Ljubljani. Sejme s potencialom pa bomo morali vsaj regionalizirati, če ne internacionalizirati in hkrati izboljšati sejemsko infrastrukturo.

Če je uspeh sejmov ali kongresov v največji meri odvisen od sodelovanja zelo različnih udeležencev, bodo morali ključni akterji dokončno zakopati bojno sekiro. Za začetek bo treba uskladiti koledarje pomembnejših sejmov, s področja kongresnega turizma pa bi lahko prevzeli kongresne standarde, ki bi določili, kdo se lahko z dejavnostjo sploh ukvarja. Kako pravično urediti odnose, v tem trenutku ni znano, bi pa pomagalo strokovno združenje, ki je nekoč že obstajalo in je v turbulentnem sejmarskem obdobju izginilo. Sejmarji bodo morali ponovno postati člani mednarodnih združenj, kot je UFI. To je nujno že zaradi konkurence, ki je v takšna združenja vključena aktivno.

Kongresna Slovenija potrebuje za svoj razvoj tudi močne sejemske zgodbe v Ljubljani, Celju, Gornji Radgoni in Portorožu. Nekaj možnosti, da postanemo regionalno sejemsko središče in stičišče, še imamo - preden nas prehitijo konkurenti iz jugovzhodne Evrope. Za to pa potrebujemo resen nacionalni razvojni program za sejemsko dejavnost. V ta program mora biti sistematično vgrajena podpora države in regije ter tudi turističnih organizacij, ki se ukvarjajo s promocijo.

Pot do regionalnih kongresnih dogodkov, ki jih bodo vodila slovenska podjetja, lahko vodi tudi prek izvajanja sejmov, za katere imamo tako znanje, kapital kot tudi poslovne povezave. Ključ do novega razvojnega skoka pa je v znanju in inovativnosti, na katera se bodo morali slovenski sejmarji najprej opreti.