Premakni se!

Spomini plesa in telesa

Za središče festivala so organizatorji vzeli ustvarjalce, ki skozi svoje delo na različne načine stopajo v dialog z legendami sodobnega plesa ali reinterpretirajo prelomna mesta njegovega razvoja, vendar tako, da je v njihovem delu jasno viden pečat časa, v katerem ustvarjajo. S svojimi predstavami so med drugim sodelovali Jerome Bel, Fabian Barba, Vincent Dunoyer, Jonathan Burrows & Chrysa Parkinson, skupina United Sorry, Xavier le Roy in Boris Charmatz, reprezentativna imena sodobne scene, skratka. Poleg predstav, od katerih se bomo v nadaljevanju podrobneje posvetili dvema, so organizirali tudi sedem pogovorov in predavanj o "junakih našega časa", denimo že omenjenih Pini Bausch in Cunninghamu, pa o Mary Wigman in Vaclavu Nižinskem, ter na teme arhiviranja plesa, njegove rekonstrukcije ter spomina, ki ga poseduje telo. Pred predstavami si je bilo v preddverju vsak dan mogoče ogledati plesne videe, zadnji dan pa pod strokovnim vodstvom tudi aktivno sodelovati in odplesati katerega od prelomnih trenutkov iz zgodovine sodobnega plesa.

Francoski koreograf Jerome Bel, ki slovenskemu občinstvu nikakor ni neznan, saj je na naših odrih v preteklih letih gostoval vsaj dvakrat, obakrat v okviru Mladih levov, se zadnja leta med drugim očitno posveča tudi raziskovanju osebnih zgodovin plesalcev najrazličnejših plesnih zvrsti. Na oder postavlja njihove življenjske zgodbe, predstave naslavlja z njihovimi imeni, jih zrežira v samostojne enote, skozi katere spregovorijo o svojih usodah ljudje, ki smo jih sicer bolj vajeni gledati kot poslušati. Tako je tudi v primeru Lutza Försterja, enega najbolj prepoznavnih plesalcev skupine Pine Bausch. Bel ustvari prostor, v katerem Förster polno zaživi ne le kot interpret minulih koreografij, marveč tudi kot prepričljiv odrski ustvarjalec.

Z izjemno karizmo se plesalec na odru sprehaja med odkruški lastne plesne zgodovine, za lažjo predstavo lahkotno poustvarja nekatere njene delčke, na primer res izjemen, ganljiv plesni prizor, zgrajen iz znakovnega jezika gluhih na skladbo The Man I Love Sophie Tucker suvereno pripoveduje o svojem srečanju s Pino Bausch, o Bobu Wilsonu, o sodelovanju s skupino Joseja Limona. Solo je poleg svoje dokumentarne vrednosti zanimiv tudi zato, ker vzpodbuja ponovni premislek o zavezanosti odrske umetnosti svojemu času. Gledališka predstava katere koli vrste namreč nujno eksistira zgolj v času, ko traja, in je na vsaki svoji ponovitvi drugačna, tu pa je v obliki predstave neposredno na ogled kompendij minulih uprizoritev, kakor jih je doživel njihov elementarni del - plesalec.

Na festivalu Re:Move pa je nastopil tudi francoski koreograf in plesalec Xavier le Roy, ki živi in dela v Berlinu. Predstavil se je s solom, naslovljenim Le Sacre du Printemps (Posvetitev pomladi), v katerem na odru sam, ob posnetku glasbe, oddirigira to klasično delo Stravinskega, ki ga je Nižinski pretvoril v baletno klasiko. Le Roya je navdušil gibalni material dirigenta Simona Rattlea, na njegovi podlagi je zasnoval lastno koreografijo, ki je z minimalnimi dramaturškimi rezi (ponovitev določenega dela, vdor tišine na mesto glasbene podlage med dirigiranjem, kratek izstop z odra, pogovor z občinstvom neposredno po predstavi) sestavljen zgolj iz posnete glasbe in človeka, ki izvaja nekaj, kar spominja na dirigiranje, vendar to seveda ni.

Premišljena provokacija

Sodeč po odzivih so gledalci "dirigiranje" vzeli resno, padli na finto, govorili o predstavi, o svojih občutkih itd. Osebno menim, da gre seveda za še eno le Royevo provokacijo, ki je gotovo dobro naštudirana, premišljena do podrobnosti, vendar ostaja na ravni sorazmerno poceni trika, ki ne zmore ponuditi omembe vredne reinterpretacije česar koli in ki namesto kakršnega koli relevantnega premisleka vzbudi predvsem naveličanost in dolgočasje. Pardon, en ključni pomislek pa vendarle: kako je mogoče, da je sodobno občinstvo tako bebavo, da znova in znova pada na foro znanih imen nastopajočih in se je pripravljeno do onemoglosti poglabljati v nekaj, kar je plosko in (skoraj) dvodimenzionalno kot list papirja, ne da bi sploh opazilo, kaj se mu je zgodilo. Po moje poslanstvo kritika nikakor ni in ne more biti soljenje pameti, dojemanje umetniških del je konec koncev primarno podrejeno subjektivnosti, a včasih so marjetice dejansko samo rože, naj jih še tako razglašamo za ikebano ali, kot je v nekem svojem songu pred leti učinkovito zapisal Gojmir Lešnjak - Gojc: "Če me že mor'te 'met za budalo, me 'mejte vsaj za budalo s pedigrejem."

Kot celota je festival presenetil z odličnim konceptom ter dovršeno izpeljavo, predvsem pa je navdušila odzivnost organizatorjev ter njihovo razumevanje problematik globalnega plesnega okolja. Re:Move je učinkovito odprl možnost debate tako o stanju stvari kot o poteh razvoja sodobnega plesa v prihodnosti, predvsem pa je vzpodbudil tvoren premislek o dediščini, ki nam jo zapuščajo nekatera njegova največja imena. Ob tem si je vsekakor želeti, da bi tudi na Slovenskem končno vendarle opazili, da sodobni ples obstaja tudi pri nas - in da bi se to začelo poznati tudi na pogojih dela domačih ustvarjalcev.