Idealiziranje reciklaže fekalij

Njegova avtorska produkcija je izjemno obsežna in morda tudi zaradi tega, v izogib ponavljanju in izpetju, ne zdrži ene same smernice, bodisi formalne bodisi idejne. Slednja komponenta je v kontekstu njegovega dela vsekakor pomembnejša, čeprav je tokrat morda prvič zares prestopil prag bolj poudarjene likovne estetizacije lastnega dela. Če je Sedlaček na začetku svoje avtorske poti izvajal predvsem družbeno angažirane javne akcije na temo produkcije in potrošnje, danes zabeležene na fotografijah ali videu, je začel kasneje ustvarjati celostno zasnovane projekte, ki se običajno nanašajo na družbeno stvarnost in pereča ekološka vprašanja sodobnega sveta. Leta 2006 so začele nastajati kompleksnejše zasnove, ki so temeljile na tehnološko naprednih elementih za vzpostavitev želene interaktivnosti ali predstavitve določene ideje. Pred nekaj meseci je denimo v stavbi Eurocentra in nato na Ljubljanskem barju izvajal poskusni projekt Vesoljska tekma origamijev, s katerim se je na simbolni ravni podal na tekmovanje z japonskimi znanstveniki v sferi odkrivanja vesolja. Preproste papirnate origamije je s pomočjo balona poslal v zemeljsko atmosfero, kjer so bili izstreljeni v neskončnost vsemirja.

Z aktualnim delom se je Sašo Sedlaček nekako vrnil v vode zemeljske stvarnosti in v svoji značilni maniri zastavil projekt po imenu AcDcWc, ki se na ravni širšega tematskega konteksta nekoliko navezuje na delo Toilets/Made in India, pri katerem sta skupaj z Lado Cerar v shematskih gobelinih povzela citate Slavoja Žižka o različnih tipih stranišč in njihovem širšem filozofskem pomenu. Aktualni projekt je obljubljal bolj angažirano in neposredno tematiziranje različnih možnosti energetske reciklaže fekalij ter zanj značilno ponujanje praktičnih rešitev, ki presegajo golo kritiko, v veliki meri prisotno na polju sodobne umetnosti. Avtor se obrača na konkreten primer izrabljanja iztrebkov, ki naj bi pomagali zadovoljiti vse večje energetske potrebe naraščajoče svetovne populacije, indijsko tehnologijo Deenbandhu za proizvodnjo plina in elektrike. Sedlaček torej tehnologije ne predlaga ali izumlja, pač pa jo zgolj predstavlja v galerijskem kontekstu ter nakazuje možnosti njene rabe v lokalnem prostoru. Tako predvideva zbiranje človeških fekalij na velikih javnih prireditvah, ki bi uspela napajati tudi večje porabnike, kar se kljub izjemno simpatični ideji zdi nekoliko idealizirano. Manjši objekt, kahla AcDcWc, uspeva zadostiti potrebam napajanja manjših elektronskih naprav, kar bi lahko pomenilo, da za potrebe električne oskrbe razstavnega prostora galerije Škuc verjetno ne bi zadostovala niti uporaba podarjenega blata vseh njenih obiskovalcev.

Celostna zasnova projekta AcDcWc je sestavljena iz nekaj primerov rabe različnih, tudi ekoloških stranišč. To so splošno poznan mobilni plastični javni WC, dve različni kahli in humorno zastavljeni shematski prikazi na dano temo v obliki instalacij. Obiskovalca pritegne prikaz urbane sredine iz perspektive gosto posejanih stranišč in razvejanega sistema kanalizacije, kar naj bi med drugim napajalo ulično razsvetljavo. Dokaj ključna je tudi instalacija z naslovom Merde d'Artista, sestavljena iz pločevink z dizajniranimi etiketami, ki se neposredno nanaša na delo Piera Manzonija iz leta 1961, ko je le-ta v tedaj subverzivnem duhu razstavil embalažo z lastnimi iztrebki. Prav tovrstno neposredno referiranje na zgodovino umetnosti se izkaže kot ključna noviteta v Sedlačkovi avtorski poetiki. Celostna zasnova in postavitev razstave je oblikovno, vizualno in idejno atraktivna, vendar ekološka osveščenost ostaja na ravni plasiranja umetnikovih zamisli ter predstavitve določenih idealiziranih reciklažnih pobud, ki jih posameznik v času hiperprodukcije in hiperpotrošnje lahko izvaja na povsem intimni ravni.