Koalicijski ples na spolzkem parketu

 Šiitski predsednik vlade vodi v sedmih od osemnajstih provinc. Drugo mesto se obeta sekularni listi Iraqiya pod vodstvom nekdanjega začasnega premierja Ijada Alavija (vodi v petih provincah). Iraškemu nacionalnemu zavezništvu, v katerem prevladujejo šiitske frakcije, in kurdski koaliciji se medtem nasmiha zmaga v treh provincah. Čeprav bo na končne rezultate še treba počakati (doslej so prešteli le četrtino glasovnic), so stranke kljub temu že začele koalicijska pogajanja. Nove iraške vlade zagotovo ne gre pričakovati še nekaj tednov.

Zaradi spremenjenega političnega zemljevida države Malikija čakajo zapletena koalicijska pogajanja. Prvi bo lahko poskusil sestaviti novo vlado, uspešen zaključek tega izziva pa je povsem negotov. Malikijevi potencialni koalicijski partnerji prihajajo iz versko sorodnega Iraškega nacionalnega zavezništva, iz koalicije kurdskih strank in seveda zaenkrat drugouvrščene Alavijeve stranke Iraqiya. Toda vsi potencialni koalicijski partnerji so hkrati Malikijevi nasprotniki. Po mnenju mnogih analitikov bi utegnili skovati lastno vladajočo koalicijo, da bi na ta način Malikija spodili z oblasti.

Pomembna izbira zaveznikov

Po mnenju Jahije Al Kubaisija, raziskovalca na Iraškem inštitutu za strateške študije, bo v novi vladi morala sedeti Alavijeva stranka Iraqiya. Njo so namreč volili predvsem suniti, pod Sadamom Huseinom vladajoča manjšina v Iraku. Po strmoglavljenju diktatorja so bili suniti potisnjeni na obrobje političnega prostora. Alavijevo zavzemanje za narodno spravo in sekularna usmeritev stranke sta jih prepričali, da so večino glasov namenili prav Iraqiyi. "Če Iraqiye ne bo v novi vladi, moramo pričakovati, da bo Irak ponovno potonil v nasilje," je ocenil Kubaisi.

Maliki je svojo predvolilno kampanjo osnoval na izboljšani varnosti v državi, potem ko je bil Irak med letoma 2006 in 2007 globoko v državljanski vojni. Sektaško nasilje še vedno obstaja, vendar je število dnevnih napadov upadlo za več kot 60 odstotkov. Prav tako je sedanji iraški premier obljubljal hitro obnovo države. To želi doseči s pomočjo prihodkov tujih naftnih podjetij, s katerimi je vlada sklenila dolgoročne pogodbe o izkoriščanju posameznih naftnih polj.

Maliki je s svojimi obljubami na plodna tla naletel v Bagdadu, prav tako so mu očitno verjeli v Basri na šiitskem jugu, kjer močno vodi pred šiitskim Iraškim nacionalnim zavezništvom.

Zanimiv rezultat se obeta tudi v Kirkuku, z nafto bogatem mestu, ki ga je Sadam Husein demografsko spremenil s selitvijo Kurdov na jug države. Ne Kurdi, kot bi pričakovali, temveč Alavijeva lista vodi v mestu, katerega status še vedno ni dorečen.

Na kurdskem severu se zaenkrat ne nakazujejo večja presenečenja. Glavni kurdski stranki Patriotska unija Kurdistana (vodi jo predsednik države Džalal Talabani) in Kurdska demokratska unija (njen vodja je predsednik Kurdistana Masud Barzani) sta bili sicer deležni precejšnjega upada podpore zaradi nove reformistične stranke Goran. Čeprav so Kurdi svoje glasove porazdelili med tri stranke, na severu ne obstaja dvom, da bo kurdski tabor v koalicijskih pogajanjih nastopil enotno. Prav zaradi usode Kirkuka in severnih provinc bodo ponovno združili moči, je prepričan iraški analitik Haled Sulejman. "Nobene vlade ne bo možno oblikovati brez sodelovanja Kurdov," je prepričan.