Kaj Avstrija še dolguje manjšini

Žbogar na Dunaj potuje z enotnim stališčem vseh predstavniških organizacij koroških Slovencev, ki izreka podporo noveli zakona o narodnih skupnostih. Osnutek tega zakona, ki ga je pripravil Narodni svet koroških Slovencev skupaj s Centrom avstrijskih narodnosti na Dunaju in nekaterimi pravnimi strokovnjaki, je sedaj na vladi in čaka na podporo, da bi ga poslali v zakonodajni postopek. Gre za predstavo narodnih skupnosti v Avstriji o tem, kako naj bi se v bodoče urejala vprašanja njihovega statusa v državi, vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov, statusa njihovega jezika v uradih, na sodiščih in v šolstvu.

Osnova osnutka zakona o narodnih skupnostih je tudi analiza, kaj bi glede na 7. člen avstrijske državne pogodbe (ADP) na razsodbe ustavnega sodišča in glede na pravno stanje v Avstriji moralo biti glede manjšine že uresničeno, pa ni.

Zapisano v zakonih ne velja v praksi

Sedmi člen ADP pripadnikom slovenske in hrvaške manjšine na avstrijskem Koroškem, Štajerskem in na Gradiščanskem zagotavlja enake pravice kot ostalim avstrijskim državljanom, kot tudi pravico do njihovih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v njihovem lastnem jeziku. Zagotovljen jim je pouk v maternem jeziku na osnovni stopnji šolanja in ustrezno število srednjih šol. Na sodiščih in upravnih organih je na dvojezičnem območju kot uradni jezik poleg nemščine dovoljena tudi uporaba slovenščine. V dvojezičnih okrožjih morajo biti topografski napisi in označbe zapisani tako v nemščini kot tudi v slovenščini (ali hrvaščini na Gradiščanskem). Pripadniki slovenske ali hrvaške manjšine imajo enake pravice na kulturnem, upravnem in sodnem področju kot večinsko prebivalstvo, ta pravica vključuje tudi uporabo maternega jezika.

Narodni svet koroških Slovencev ugotavlja, da tudi po razsodbah ustavnega sodišča niso uresničene pravice, ki zagotavljajo pravico do dvojezičnih krajevnih napisov, hkrati pa je tudi glede rabe uradnega jezika v upravnih enotah, sodiščih in šolstvu veliko pravic zapisanih v zakonih, vendar pa podzakonski akti in ostale pravne ureditve ter praksa ne omogočajo uresničitve teh pravic. Tako je učenje slovenščine zagotovljeno v štirih letih osnovne šole, vendar pa morajo starši otroke k pouku slovenščine prijaviti, in slovenščina v pouku ni zastopana enakopravno z nemščino. V srednjih šolah je slovenščina, razen v štirih srednjih šolah manjšine, prisotna le kot izbirni predmet, v otroških vrtcih je položaj še slabši. Tudi na upravnih enotah in sodiščih je raba slovenščine kot uradnega jezika v večji meri prepuščena temu, ali so na ustreznih položajih na voljo ljudje, ki obvladajo ta jezik in ali računalniki omogočajo rabo slovenskih sičnikov in šumnikov.