Boga ni niti za osebno izkaznico

Doslednost raste iz tišine, je ena uvodnih pesniških misli Mihe Pintariča v zbirki Molitve. Čar take teze v pesmi Molitev ateista je obenem njena prikladnost in kontradikcija pesniškemu ustvarjanju. Prav v kontradiktorni "veri-neveri" v besedo se skriva dobra poezija, bi lahko sklenili kar na samem začetku. Molitev ateista je ludistično ubrana pesem o kontradiktornosti ateistove molitve, bi lahko ugotavljali nadalje in izpisano v pesmi temu pritrjuje: ateist ne le ne verjame, pač pa tudi priznava, razume in razlaga, kako ne verjame. Vendarle pa pesem Molitev ateista ni pesem o molitvi ateista. Pesem Molitev ateista je v resnici molitev ateista in vzorce individualnih molitvenih obrazcev ponujajo v zbirki še drugi tipizirani verniki-neverniki (vse od mornarja, prostitutke in nesojenega provokatorja do psihoanalitika in borznega posrednika ...). Ateist (če ni morda kar verski fanatik?) se, na primer, za svojo molitev odpoveduje največji draginji tišini, pogoju doslednosti: "Pogovarjam se z oblakom, z luno in zvezdami, z nočjo in dnevom. // Pogovarjam se / s tvojo odsotnostjo."

Miha Pintarič je že s prvencem Nugae v slovensko poezijo prinesel spoznavno, sporočilno in formalno specifičen prostor, katerega ogrodje so konceptualna angažiranost, obča referenčnost namesto subjektivnih referenčnih okvirjev, pogosto eruditsko navdihnjen slog, za njegovo značajsko "prepišnost" sredi sodobne slovenske poezije pa skrbi še poigravanje s formalnimi izpisi pesmi. Angažma v obravnavani pesniški zbirki se razširja na vprašanje boga, ves čas pa prevprašuje odnos in konstantno vzajemnost med pojmoma in praksama vere in nevere. "Molitev je postala obrazec, ki sam po sebi ne zagotavlja ničesar. Ni več niti poganska magija niti božji telefon, pač pa tisto, kar iz nje naredimo sami," pravi v avtopoetološkem uvodu v zbirko. Pintarič molitev primerja s telefonskim pogovorom, v primeru Molitev namreč pomeni "osebni pogovor z nekom na ‘drugi strani žice’". Po telefonu govorijo celo tisti, ki so prepričani, da na drugi strani ni nikogar, utemeljuje svoj angažma Pintarič.

Prav to je misel, ki nakazuje osrednjo temo zbirke: odnos med vero in nevero, ki v konkretnih pesemskih molitvah v ospredje postavlja izkušnje doživljanja nevere in dvoma nad potrjevanjem vere, tudi v primeru "molitev vernikov" (Molitev nesrečne nune: "Glej, takšna sem kakor tisti, ki ti je vrnil svoj talent in iz njega nič ni naredil."). Premik od Nugae (že tam ga vznemirja igra z božjim: "Vem: Bog je ubog.") k Molitvam bi lahko označili za premik od igrivega k igranemu, prav tako bi lahko v igrivem duhu Pintaričevo pesnjenje v Molitvah tipološko opremili z nazivom "konfesionalna igrana poezija". Namen subjektovega vživljanja v različna stanja vere in nevere je refleksija občega dejstva obstoja nevere znotraj vsake vere (in nasprotno) ter nakazovanje, da je morda vero iskati prej kot v veri v njenem zanikanju in iskanju. Tako moli skeptik (in obenem malo veruje?): "Dvom je v meni / globlje od razuma, ni metoda, ni orodje uma. // Dvom sem jaz." Tako vleče vlečko s svojega boga deist: "Verujem, da si. Kaj in kakšen, me ne zanima." Še največ o bogu lahko pove tisti, ki ve, kaj bog ni, najbolj iskreno molitev lahko zmoli tisti, ki ga obupno rabi, najbolj veruje tisti, ki ne ve, kaj je bog in kaj je vera. Ne le, da boga ni za karikaturo, še za osebno izkaznico ga ni, v molitvi ugotavlja karikaturist, pilot pa recimo moli takole: "Čuden patron si, drugačen od vsega, kar je. / Če se nekomu približam, se mu znajdem blizu. / Pri tebi ni tako."

Moč Pintaričeve poezije je v tistem, česar sploh še nismo omenili. To je konkretna tvarina vsake pesmi, ki bi jo lahko opisali kot fino zmes iz solz in iz smeha, od molitve karikaturista ("Vse živo sem že narisal, samo tebe mi še ni uspelo.") pa vse tja do molitve nedeljskega kristjana: "Oprosti, spet sem zamudil."

Algebra ljubezni

2 x 1 = 1.

1 x 2 = 2.

1 1 = 2.

2 1 = 2.

2