Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik

Recenzija

Panslavistična groteska

ljubljana - Ne morem si misliti, da ne bi vsi, ki s(m)o pred leti ostrmeli nad genialnim Stasiukovim potopisom Pot v Babadag, razgrabili tudi Galicijskih zgodb. Avtor, ki je enkrat že prepričal s svojevrstnim smislom za potovanja, tudi v tem romanu ostaja zvest velikanskim belim lisam naše celine tako rekoč obrobnim krajem vzhodne in srednje Evrope, ter svoji "panslavistični groteski".

Galicija (ki je ne gre zamenjevati s špansko Galicijo) je pokrajina na južnem Poljskem, ki predstavlja kar največji mogoč kontrast svoji sončni obmorski soimenjakinji, udobno zleknjeni ob Atlantskem oceanu. Prav nasprotno je njena najbolj značilna posebnost razvlečena, umazana kontinentalna zima, ki se iz same hudobije ali pa iz brezvoljnosti noče končati, pri čemer še najbolj spominja na "dolino z izumrlo kmetijsko zadrugo, kjer je skozi hleve, dolge kot vlaki, žvižgal veter". Zgodbe, ki se povezujejo v roman, so postavljene v čas po zlomu komunizma, ki je tamkaj kot "uradnik sivine" na videz brezprizivno kraljeval desetletja, v udarni jami, ki je nastala po njegovem izginotju, pa se je zaredilo kar najbolj slikovito smetišče zgodovine. Dogajanje zaznamujejo umetniki preživetja, ki krmarijo med vsakdanjo mizerijo in groteskno kičastimi, televizijsko navdahnjenimi sanjami. Stasiuk je v njihovih pozabljenih vaseh ugledal nenavadno lepoto in jih postavil na svetovni literarni zemljevid. "Čas v njih zamira, erozija minut in let ima okus po vlagi in prhnenju po temeljnih stvareh, okus po koncu in začetku." Avtor, ki ima rad biblijske prispodobe (še posebno Babilonski stolp in vesoljni potop), je prav z retoriko konca in začetka namignil na ugasle praizvore in popolno izgubljenost v času in prostoru.

Stasiuk je življenje zatohle in v vseh pogledih mučno zaostale province opisal živahno, z vso naklonjenostjo, celo ljubeznijo. Energija vasi, kjer je vsakdo posebnež, mu je pisana na kožo, obenem pa jo modro zoperstavlja silam, ki ves svet, siromake pa še posebno, počasi meljejo v brezoblično maso nedoločljive barve. Tragičnost vzhodnoevropskega napol kmečkega proletariata ni le v deprivilegiranosti, izoliranosti in posledični nekonkurenčnosti, ampak tudi v naključnosti in popolni nadomestljivosti posameznika. Roman, ki premore družbenokritično ost, pa kljub vsemu ni mračno branje nasprotno. Avtor, ki ne podcenjuje resničnega brezupa svojih junakov, je s temperamentom Dylana Thomasa ustvaril fresko, polno življenja, in to prav po zaslugi izjemne topline in človečnosti. Svoje karakterje pa je pognal v gibanje in nato v dir z elegantnim (preprostim in učinkovitim) zapletom, polnim domišljije in humorja, ki "mastni lesk mukotrpnega pijanstva" prebuja iz toge nepremičnosti, nazadnje pa v svoji velikodušni, na vse pripravljeni pripovedi najde prostor še za vaške duhove.

Avtorjevo zanimanje za neznamenitosti ne izhaja iz kakšne apriorne antidrže, še manj iz kakšne "luzerske" poze, izhaja pa iz njegove izjemne domišljije, ki se vžiga prav tam, kjer bi najmanj pričakovali, in ki najde najbolj sočne in pisane detajle ravno v največji puščobi, sredi kroničnega mrtvila.

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si