Oropani staršev in lastnega otroštva

Gre za dokument o medvojnem času, ki prikaže pretresljive zgodbe slovenskih otrok, nasilno iztrganih iz naročij svojih mater, ki so v večini primerov končale v zloglasnem koncentracijskem taborišču Auschwitz, njihova bridka pričevanja ter krute spomine iz različnih prevzgojnih taborišč za otroke.

Bila je avgustovska nedelja leta 1942, ko so okupatorji v prostore 1. osnovne šole v Celju za teden dni zaprli 645 otrok ti so bili večinoma iz partizanskih družin, med njimi so bili tudi potomci zaprtih in ustreljenih talcev ter podpornikov osvobodilnega gibanja. Otroke "banditov", kot so jih imenovali nacisti, so grobo in nasilno ločili od staršev; to je bil le eden od načinov, s katerimi je nemški okupator izvajal svojo genocidno raznarodovalno politiko, s katero so želeli uničiti slovenski narod. Tiste, ki so bili starejši od osemnajst let, so odpeljali v Auschwitz, od koder se jih večina ni vrnila. Dojenčke so v glavnem posvojile nemške družine, dečke in deklice pa so poslali v številna nemška otroška taborišča. Tisti, ki so preživeli prevzgojo, bolezni, trpljenje pa tudi "medicinske" poskuse, so se vrnili, a ostali brez vsega brez staršev, brez domov...

Bilo jih je od šeststo do tisoč, danes pa jih je po besedah predsednika Društva ukradenih otrok Janeza Žmavca živih še okoli 270; po tradiciji se vsako leto srečajo, se preštejejo in obujajo spomine. V dokumentarcu, ki so ga snemali med 11. in 28. novembrom lani na različnih lokacijah po Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, jih je nastopilo sedemnajst Stanislava Završnik, Cilka Cevec, Vlado Guna, Jožica Jug, Jožefa Komerički, Konrad Jurkovšek, Marija Mužič, Ana Selčan, Milena Žerič, Minka Kačičnik, Lizika Lacko, Jože Pajer, Janez Štiglic, Zdenka Privšek, Janez Deželak, Janez Žmavc in pa zgodovinarka Andreja Rihter. Skupaj z avtorji so predstavili le majhen izsek brezmejne človeške tragedije, ki se je še vedno premalo zavedamo.