Velika srečna družina

Ervin Hladnik - Milharčič. (Foto: Bojan Velikonja)

Ob njej visi rdeč, na vogal postavljen pravokotnik, ki sporoča, da je onesposobljena in prosi vsa sosednja plovila za pomoč. Dva črna in rumena trikotnika sporočata, da je v pristanišču v karanteni, rumen križ na rdeči podlagi pa prosi za pomoč, ker je sredi nevihte izgubila smer, kompas pa ne dela. Zaradi množice zastav ni dobro videti, ali je nasedla, ali se potaplja, ali pa veselo pluje v krogu. To počne sistematično in vztrajno z vsemi instituti reprezentativne demokracije in delujoče pravne države, ki delajo cirkus.

Minister za pravosodje je v vojni z generalno javno tožilko. Oba uporabljata državno policijo kot milico. Premier, ki bi moral skleniti mirovni sporazum ali pa poskrbeti za zmago svoje strani, spopad med njima ohranja na sprejemljivi stopnji nasilja. Namesto njih je odletel kmetijski minister, ker je enoletno kariero klientelizma sklenil z vpletenostjo v korupcijske posle, zaradi katerih je policija preiskala pisarno pragmatičnega poslanca. Stranke med seboj z resničnim denarjem trgujejo za poslovne fantazije svojih članov, medtem ko njihovi aktivisti vsi sedijo v vseh upravah nekdanjih državnih podjetij in sklepajo politične posle. Vodja opozicije pripravlja zunajparlamentarni udar proti predsedniku države in poziva množice k uporu. Njegov pajdaš in uradnik zunanjega ministrstva pa medtem v svoji pisarni tujim agenturam piše poročilo, da je njegova država v rokah komunistov, agentov obveščevalnih služb in simpatizerjev terorizma. Politikom gre zaupati. Vse, kar eni o drugih govorijo v teh incidentih, je res. Iz parlamentarnih razprav in političnih polemik je treba skleniti, da Slovenija vztrajno drsi v brezno. Medtem ko se zahodni breg Evropske unije ukvarja s programi stabilizacije ekonomije, na vzhodnem bregu pa potekajo velike demonstracije zaradi državnega proračuna, se slovenska politična elita izčrpava v ideoloških bojih in drobni trgovini. Slovenija je v kaosu.

Ampak to velja samo, če nanjo pogledamo kot na državo. Treba jo je razumeti kot veliko družino, v kateri so vsi spori osebni. Ne samo, da se vsi politiki in menedžerji osebno poznajo, vsi so v tesnih družinskih povezavah ter politične spopade razumejo kot izraze osebnega sovraštva in osebne ljubezni. Večina je izšla iz ene politične formacije, skupaj so bili člani zdaj sovražnih političnih strank, sinhronizirano so družinsko srebrnino porazdelili po povsem osebnih ključih. Govoriti o mrežah je nesmiselno, prostor urejajo sorodstvene vezi. Kdo je kdaj s kom in kako so nehali govoriti drug z drugim.

Serije škandalov, ki zaznamujejo letošnjo zimo, ne gre zamenjati s politiko. Politika je abstrakten proces, kjer v strogo formalističnem ključu programsko razdeljene formacije realizirajo vizije družbenega napredka. Tega ni opaziti.

Vtis, da je za tako majhno državo v Sloveniji preveč politike, je napačen. V resnici je je videti zelo malo. Skoraj nič.