Do dolgotrajne oskrbe po novem predvsem v domačem okolju

Dolgotrajna oskrba je trenutno skoncentrirana na zavode, kot so domovi za starejše, po novem pa bi bila bolj enakomerno porazdeljena in bi je bili deležni tudi uporabniki v domačem okolju. (Foto: Luka Cjuha/dokumentacija Dnevnika)

Takšna vprašanja o novi predlagani ureditvi dolgotrajne oskrbe zanimajo uporabnike, pravi predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Boris Koprivnikar. Zmedenost in vprašanja so namreč prvi odzivi uporabnikov. Natančnih odgovorov na mnoga še ni - zakon je v javni razpravi, s katero želijo predlagatelji dobiti čim več pripomb, ki naj bi jih preučili v nadaljnjih postopkih.

Povejte, kaj in za koliko

Generalni direktor direktorata za socialne zadeve pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Davorin Dominkuš upa, da bodo zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo v državnem zboru obravnavali še letos: "Demografske spremembe terjajo čim hitrejše delovanje. Naglica je nujna!" Marija Miladinovič iz Zveze društev upokojencev Slovenije pa opozarja, da ljudje trenutno ne vedo, kaj jim bo zakon prinesel in zakaj ga potrebujemo.

"Trenutno imamo patronažo, prostovoljce, oskrbo na domu, ki v mnogih delih države deluje dobro. Treba bo pojasniti, kako se bo vse to povezovalo, kaj starega bo ostalo in kaj bo novega. Prav tako bo treba ljudem pojasniti, kaj natančno bodo dobili in za koliko denarja. Ljudje si namreč predstavljajo, da bodo za malo denarja dobili veliko, zavarovalnice pa verjetno ravno obratno," opozarja Miladinovičeva.

Opozarja tudi, da pravice dolgotrajne oskrbe kljub uvedbi obveznega zavarovanja zanjo ne bodo veljale vsem - o njih bodo odločale komisije. Ob akutnih boleznih, opozarja, tudi če bo potrebna obsežna oskrba, teh pravic ne bo možno uporabljati.

Prezapletena pot do pomoči

Predstavnike Skupnosti socialnih zavodov Slovenije moti tudi ime zakona, pravi Koprivnikar, saj ne vključuje pojma nega. Predlagani način za uveljavljanje pravic pa je po njegovem precej bolj zapleten in dolgotrajen od sedanjega. "Po naši oceni bi potrebovali vsaj nekaj sto koordinatorjev dolgotrajne oskrbe, članov komisij pri zavodu za zavarovanje, člane občinskih komisij in številne druge, ki bodo izvajali postopek vstopa v pravico," opozarja. A pravice bi morale biti dostopne takrat in tam, kjer jih uporabnik potrebuje.

Koprivnikar opozarja tudi, da predlagana ureditev širi pravice in krog njihovih uporabnikov, s tem pa je potrebnega tudi več denarja. A se boji, da bodo pravice upravičencev manjše kot doslej, ali pa bodo zanje morali precej doplačevati. Boji pa se tudi zlorab. Ljudje bodo lahko ostali doma in prejeli nadomestilo, namesto da bi šli v ustanove. Predvsem starejši bodo po njegovem pod hudim pritiskom svojcev, saj bo več možnosti, da denar ne bo porabljen namensko.

Raven pravic se ne bo znižala, zagotavlja Dominkuš. Bistvo nove ureditve je po njegovem prenos storitev iz institucionalnega okolja v lokalno skupnost. Večino dolgotrajne oskrbe so bili denimo doslej deležni ravno prebivalci ustanov, kot so domovi za starejše, po novem pa se bodo v večji meri in bolj učinkovito izvajale v domačem okolju, pojasnjuje.

Neenakomerno zasedeni domovi za starejše

Domovi za starejše so pri nas trenutno neenakomerno zasedeni. "Kapacitet je dovolj in preveč, le njihova razporeditev ni ustrezna," je prepričan Koprivnikar. Mest, zlasti v enoposteljnih ali negovalnih sobah ter na oddelkih za dementne, primanjkuje le še v Ljubljani, deloma na Primorskem in Gorenjskem, drugod pa ne, v severovzhodni Sloveniji je celo vse več domov, ki niso polni. Tudi 17.000 evidentiranih prošenj za bivanje po njegovem ni realen podatek o potrebah. Ocenjuje, da je čakajočih okoli 2000, pa še ti čakajo na točno določen dom oziroma enoposteljno ali negovalno sobo. Kljub temu da so javni domovi v prestolnici polno zasedeni, pa se za premožnejše kmalu najde prostor v domovih s koncesijo, ki so dražji. Tako se v novem domu v Trnovem prostor dobi v nekaj tednih, tudi v novem domu v Trzinu so pred kratkim ustregli vsem prosilcem, pravi Koprivnikar. Ostalim ostajajo domovi zunaj Ljubljane, denimo v Trebnjem.

V letih med 2002 in 2010 se je število domskih kapacitet povečalo z 11.500 na skoraj 19.000 postelj in dodatno ponudbo nekaj tisoč oskrbovanih stanovanj. Čeprav sta se ponudba in povpraševanje po mnenju Koprivnikarja že dokaj uskladila, se na gradnjo pripravljajo v Domžalah, Kamniku, Moravčah...

"Zna se zgoditi, da tolikšna ponudba in radodarno podeljevanje koncesij ne bosta dobra za nikogar, saj bodo domske zmogljivosti manj zasedene, kar bo posredno povečalo težave pri njihovem vzdrževanju in izvajanju dejavnosti," meni Koprivnikar. Dodaja, da bi morala država koncesionarjem povrniti strošek investicije v širitev javne mreže, ki ga ti zdaj zaračunavajo uporabnikom, ali pa v ceni vsem domovom priznati strošek investicij v ohranjanje infrastrukture. Tako bi se izognili razkoraku v cenah državnih in koncesijskih domov in bi državne, v katerih je preveč dvo, tro- in celo večposteljnih sob, lahko posodobili.

Neravnovesje v sedanji ureditvi

V Sloveniji danes na 2,5 stanovalca v domu za starejše pride le en uporabnik pomoči na domu; v Nemčiji ali Avstriji pa pridejo na enega stanovalca v domu kar trije uporabniki pomoči na domu. Ura pomoči na domu stane pri nas v povprečju 17 evrov, izhodiščna cena osnovne oskrbe v državnem domu pa znaša od 15 do 16 evrov, pravi Boris Koprivnikar.

Novosti predlagane ureditve dolgotrajne oskrbe:

Celovita in enakomerneje porazdeljena pomoč tistim, ki so dalj časa odvisni od drugih, tudi v domačem okolju, ne le v zavodih.

Za vsakogar, ki bo potreboval vsaj štiri ure pomoči na teden dalj kot tri mesece, bodo koordinatorji izdelali individualni načrt pravic in način njihovega uveljavljanja.

Upravičenci bodo sami izbrali način pomoči - denarno nadomestilo, kombinacijo plačila storitev in denarnega nadomestila, plačilo pravic osebnega pomočnika, kritje stroškov za prilagoditev stanovanja in plačilo pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe.

Od leta 2013 naj bi plačevali obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Po sedanjem predlogu bi bilo treba dolgotrajnejšo oskrbo kljub temu doplačati, in sicer 230 evrov na mesec. To bi bil strošek upravičenca oziroma njegovih svojcev ali občine pri socialno najšibkejših.

Doplačilu dolgotrajne oskrbe bi se po sedanjem predlogu dalo izogniti z dodatnim zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo.

Za adaptacijo stanovanja za olajšanje življenja v domačem okolju, ki je ena od navedenih pravic, bi bili zavarovanci deležni največ 1610 evrov, a predlagatelji že zdaj razmišljajo, da bi znesek povišali.