Dobičkonosna proteza

Zenko Vrdlovec. (Foto: Jaka Adamič)

A naj se predajamo filmski iluziji v kinu ali doma prek televizijskega oziroma računalniškega zaslona, nam za to zadostujejo naše lastne oči in ušesa. Saj to je ravno tisto, kar je film naredilo za eno glavnih industrij zabave in včasih tudi umetnosti 20. stoletja, namreč to, da so tudi najbolj fantastične stvari videti "kot resnične" in to prav zaradi realne, dejanske percepcije, tj. vidne in slušne zaznave nerealnih oziroma filmskih podob in zvokov.

Kaj pa je film v 3D-verziji? Če ga poskušamo spremljati "zgolj" z našimi lastnimi očmi in ušesi, zvoke sicer še vedno dovolj dobro slišimo, toda podoba je videti podvojena, vidimo "vse dvojno", kot da bi bili hudo pijani ali moteni. Z našimi lastnimi očmi torej takšnega filma ni mogoče gledati (če predolgo poskušamo, se nas loti glavobol), ampak za to potrebujemo posebna očala. Ta, ki smo jih dobili v Koloseju za ogled Avatarja, so takšna, da so nas vizualno popolnoma izolirala od dvorane in "zaprla" v spektakel na platnu, ki pravzaprav tudi ni bilo več standardno oziroma dvodimenzionalno platno, ko pa je čar 3D-tehnike prav v tem, da ustvari osupljiv vtis globine pa tudi bližine, saj ima gledalec včasih občutek, da se mu objekti (ljudje, stvari, živali) približajo na doseg roke. Skratka, če smo opremljeni s to novo "protezo", torej s temi posebnimi očali, dobimo filmsko iluzijo "na kubik" v tolikšni dozi, kot je nismo še nikoli doslej.

In hollywoodski studii so ugotovili, da gre ta nova "atrakcija" dobro v promet. Sicer je lahko njena produkcija neznansko draga (v primeru Avatarja nad 300 milijonov dolarjev), toda dobiček ali box office, kinoiztržek je še večji. To pa je za filmsko industrijo tudi glavni pogoj, ki jo žene, da to atrakcijo še nadaljuje, dokler njen mik ne mine. Pa tudi ljubljanski Kolosej je v tej atrakciji videl svojo novo priložnost, saj se je je dokaj hitro oprijel. In to ne le s posebnimi dvoranami za 3D-projekcijo, temveč tudi s svojim tipom 3D-očal, ki ga je razvila firma XpanD. Kakor pa kaže, se je s tem znašel v konkurenci z drugima sistemoma, RealD in Dolby, ki ju promovirajo hollywoodski "majors" oziroma veliki studii. Toda iz sporočila Koloseja, kjer ta pojasnjuje, zakaj ne more več prikazovati Avatarja v 3D-verziji, izhaja, da pravzaprav ne gre za konkurenco: distributer filma, hollywoodski studio Fox, samo ni hotel podaljšati pogodbe o predvajanju filma v 3D-verziji. Po domnevi iz Koloseja je to način "izsiljevanja, s katerim poskušajo veliki ameriški studii stisniti v kot kinematografe in jih prisiliti v uporabo točno določene 3D-tehnologije". Kar čisto lahko drži, saj je podobna praksa v zgodovini ameriške filmske industrije povsem običajna, še verjetneje pa je, da je hollywoodskega "majorja" zamikal tudi tisti drobec dobička, ki se mu je obetal na tako majhnem kinematografskem trgu, kot je slovenski. S tega vidika pa je pravo vprašanje, zakaj se mu Kolosej odpoveduje, saj je bil Avatar na dobri poti, da preseže 200.000 gledalcev, kar bi dalo čisto dober iztržek, tudi ob tistem obračunavanju rabe 3D-očal, ki mu ga vsiljuje Hollywood.