Karel Smolle: »Kdo, če ne politične organizacije manjšine, bo lahko partner Slovenije pri urejanju odnosov z njeno sosedo?« (Foto: Luka Cjuha)
Ne gre le za to, da jim je minister za Slovence in zamejce po svetu Boštjan Žekš namenil za okoli 40 odstotkov manj denarja, jim povedal, da skreganih političnih organizacij Slovencev na avstrijskem Koroškem ne mara in denar raje razporedil kulturnim, gospodarskim in še kakšnim drugim projektom, je dejal Smolle, gre preprosto za to, da s strani Slovenije pogrešajo trdno in trajno politično podporo.
Kako je prišlo do tako drastične odločitve?
Narodni svet se je vedno trudil, da bi opredelili, kakšno vlogo naj igra manjšina v odnosih Slovenije z Avstrijo, in si želel, da bi manjšina igrala dejavno vlogo v oblikovanju slovenske zunanje politike v odnosu do njene sosede. To nam ni uspelo. Še več, imamo občutek, kot da smo neki moteči element in bi si slovenska zunanja politika rada v teh odnosih pustila povsem proste roke. Zato so ji močni politični akterji iz manjšine pravzaprav odveč, želijo si poslušnih funkcionarjev, ki vzamejo ponujeni denar in so tiho.
Zaradi temeljnega nerazumevanja naše vloge je v naši organizaciji prekipelo predvsem srednji in mlajši generaciji političnih funkcionarjev, ki so v pravni boj za pravice manjšine vložili ne le vse svoje pravno znanje, temveč tudi svojo dušo in srce. In če Rudi Vouk, ki je dosegel, da je ustavno sodišče manjšini neprijazen zakon razglasilo za protiustaven in s tem politiko pravzaprav prisililo, da se je morala znova začeti ukvarjati z vprašanjem dvojezičnih napisov, reče, da ga po 29. marcu (tedaj bo o razpustitvi odločal Zbor narodnih predstavnikov), ne bo več zraven, ne glede na to, kako se bodo predstavniki odločili, potem to predvsem boli. Ti ljudje so probleme manjšine dvignili na zvezno raven, uspeli prepričati ugledne profesorje, poslance, svetovalce vlade, manjšina je postala verodostojen partner v dialogu, ki so ga na Dunaju morali upoštevati.
Naslednji teden na delovni obisk na Dunaj odhaja slovenski minister za zunanje zadeve, Samuel Žbogar. Manjšina bo zagotovo ena pomembnejših tem njegovih pogovorov, se je posvetoval z vami?
Je in poslušal je naše argumente. Hvala bogu je hkrati prišlo do enotnosti navzočih predsednikov organizacij koroških Slovencev glede osnutka zakona o narodnih skupnostih, ki ga je izdelal Narodni svet skupaj s Centrom avstrijskih narodnosti na Dunaju in nekaterimi pravnimi strokovnjaki. Tako minister Žbogar sedaj potuje na Dunaj z avtentično predstavo o tem, kako si koroški Slovenci želijo ureditev svojega položaja. V njej je zapisano, kako si predstavljamo rešitev problema dvojezičnih krajevnih napisov, uradnega jezika in še ostalih odprtih vprašanj. Ta osnutek zakon je sedaj v vladi in potrebuje politično podporo. To smo že dobili tudi med nekaterimi politiki strank avstrijske vladajoče koalicije, vendar pa potrebuje tudi dejavno podporo Slovenije.
Januarja je nekdanji avstrijski kancler Wolfgang Schüssel znova obudil pobudo, da bi vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov reševali z ustavnim zakonom na podlagi Karnerjevega kompromisa s 141 dodatnimi dvojezičnimi krajevnimi tablami. Je to alternativa vašemu osnutku zakona?
Za nas je reševanje problema dvojezičnih krajevnih napisov na osnovi Karnerjevega predloga preteklost. Naše stališče je, da potrebujemo za reševanje tega problema neki sistem. Ustavno sodišče je razsodilo, da za postavitev dvojezičnega krajevnega napisa v kraju zadostuje, če v njem v daljšem časovnem obdobju živi 10 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva. Tega ustavno sodišče ni določilo na pamet, temveč je upoštevalo zgodovinske okoliščine, v katerih je bila pogodba podpisana, in kaj se je zaradi asimilacije po tem podpisu dogajalo. Pogajamo se lahko o tem, katera štetja prebivalstva, ali od 1951 do 1961 ali kasnejša, bi vzeli za osnovo izračuna. Ne smemo pa se odpovedati sistemu.
Nasprotujete tudi ustavni ravni zakona....
Avstrijska vlada je že večkrat poskušala, da bi zakone, ki urejujejo dvojezične krajevne napise izmaknila nadzoru ustavnega sodišča. Cilj ustavne ravni zakona v tem primeru namreč ni, da bi na najvišji pravni ravni zagotovili pravice manjšini, temveč gre za to, da bi tistim, ki so se preko pravnega sistema borili za pravice manjšine, preprečili pot do ustavnega sodišča. Prav tu je lep primer, kjer bi lahko slovenska vlada kolegom na Dunaju povedala, da ustavni zakon ni pravi način reševanja tega problema, zato ker z njim relativizira 7. člen Avstrijske državne pogodbe (ADP). Ta ni le del ustavne zakonodaje znotraj avstrijske države, temveč je mednarodna pogodba, ki učinkuje tudi zunaj avstrijskih meja.
Državni zbor je slovenski vladi naložil, naj preuči možnost notificiranja ADP. Pogost izgovor, da tega nismo storili že prej, je bil, da bo depozitar, Ruska federacija, to zavrnil. Danes ste dejali, da imate vi drugačne informacije...
Res je. Rusko veleposlaništvo na Dunaju smo v zvezi s slovensko notifikacijo ADP prosili za uradno pojasnilo. Odgovor, ki smo ga dobili, je bil presenetljivo celo daljši od vprašanja in - kar je najbolj pomembno - bil je spodbuden. Kljub temu bi noto, s katero se razglašamo za naslednico Jugoslavije pri ADP, sam poslal v Moskvo šele, ko bi bil dobro pripravljen na to, kaj bom odgovoril na protest, ki bo sledil z avstrijske strani. V odgovoru nanj je treba dosledno opredeliti kaj iz saintgermainske pogodbe in iz ADP še ni uresničenega, kaj vse je pri urejanju statusa manjšine še narobe in kako bi bilo treba rešiti še odprta vprašanja. Ravno pri tej nalogi so politične organizacije koroških Slovencev pomemben partner Slovenije.
Slovenski zunanji minister Žbogar bo naslednji teden na Dunaj svojemu kolegu Spindeleggerju že odnesel pismo, ki vsebuje nekakšen skupen predlog, kako naj avstrijska vlada urejuje celotno vprašanje narodne skupnosti. To je dober prvi korak.
Izsek
Rusko veleposlaništvo na Dunaju smo v zvezi s slovensko notifikacijo ADP prosili za uradno pojasnilo. Odgovor, ki smo ga dobili, je bil presenetljivo celo daljši od vprašanja in - kar je najbolj pomembno - bil je spodbuden.
Dnevnik.si
















Komentarji