Na obletnico vstopa v jašek s posmrtnimi ostanki v Barbarinem rovu raziskovalci prikritih grobišč predstavili svoje ugotovitve in strahove

Ljudmila Novak, NSi (levo), je na včerajšnjem srečanju v Muzeju novejše zgodovine vznejevoljila kriminalista Pavla Jamnika (desno), ko je dejala, da tudi partizani na svojih proslavah preštevajo svoje žrtve. Jamnik ji je odgovoril, da je vsako preštevanje »naših« in »vaših« kosti, »moje« in »tvoje« bolečine nesmiselno in da bi morali s tem že enkrat nehati – in požel aplavz prisotnih. Na sliki v sredini dr. Mitja Ferenc. (Foto: Luka Cjuha)

Rudniški jaški v rovu sv. Barbare v Hudi Jami so Pompeji totalitarne groze, je včeraj dejal Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine, ki je skupaj s Študijskim centrom za narodno spravo pripravil srečanje raziskovalcev tega zločina ob prvi obletnici vstopa v prebiti jašek rova sv. Barbare. Ugotovitve raziskovalcev so bile moreče tudi včeraj.

Po enem letu posmrtni ostanki 773 žrtev še vedno ležijo v rovu sv. Barbare, med njimi je kakšnih 10 odstotkov deklet in žena, ni pa otrok. Po ocenah naj bi v prvem jašku ležalo še kakšnih 2500 do 3000 trupel, v drugem jašku, v katerem še niso prišli do trupel, pa naj bi jih na odkop glede na globino čakalo okoli 5000. Nobena od doslej najdenih žrtev (še) nima imena in priimka, prav tako ni ugotovljena njihova narodnost. Kam s trupli, menda ne ve nihče. Raziskovalci po nekaterih pričevanjih zgolj domnevajo, da so bili v Barbarinem rovu pobiti slovenski vojni ujetniki in civilisti iz taborišča na Teharjah ter begunci iz zaustavljenih vlakov pri Laškem. O slovenski narodnosti priča tudi najdeni molitvenik. Sodnomedicinska in kriminalistična preiskava se nadaljujeta, toda ni verjetno, da bo tožilstvo na podlagi zbranih dokazov zoper kogar koli uvedlo sodni postopek, čeprav so preiskovalci opravili pogovore s številnimi ljudmi, tudi z domnevnimi izvajalci pobojev, so povedali Jože Dežman, Pavel Jamnik in dr. Mitja Ferenc. Zdaj rov urejajo, med drugim napeljujejo elektriko, nato se bodo izkopavanja v več kot 40 metrov globokih jaških nadaljevala.

Marko Štrovs, vodja sektorja za vojna grobišča na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je poudaril, da želijo na ministrstvu poskrbeti za vseh 594 doslej najdenih prikritih grobišč v Sloveniji, ki jih je evidentiral dr. Mitja Ferenc in za katera se v glavnem še vedno ne ve, kdo leži v njih, koliko ljudi je pokopanih na določenih mestih in kje bo njihov dokončni grob. Po podatkih, ki so zdaj na voljo, največ žrtev leži v protitankovskem jarku blizu Teznega pri Mariboru (okoli 15.000). Štrovs je priznal je, da je pri evidentiranju lani prišlo do zastoja, vendar naj bi se dela nadaljevala, v ta namen je zagotovljenih tudi dovolj sredstev. V tem in v prihodnjem letu naj bi sistematično raziskali prav vsa grobišča. Da je to realen cilj, so nam včeraj uradno potrdili tudi na ministrstvu. Po mnenju Štrovsa je ta vlada naklonjena ureditvi tovrstnih vprašanj. Sicer pa, je poudaril, Hude Jame ne more več nihče prikriti; za mrtve bo zato počasi le poskrbljeno.

Dr. Mitja Ferenc ni delil Štrovsovega optimizma. "V Sloveniji imamo zločin brez zločincev in žrtve brez grobov. Kar zadeva civilizacijske standarde, še nismo dosegli Antigone," je dejal. Tezenska dobrava, ki skriva 15.000 trupel, je kljub drugačnim obljubam še vedno goščava, prikrita grobišča so še vedno neraziskana. Sredstva zanje so lani novembra izsilili, dela pri evidentiranju in kartografiranju pa so se ustavila. Raziskave DNA so bile zavrnjene, ker so predrage (vzorce vseh žrtev bi morali primerjati z vzorci vseh potencialnih svojcev). Po Ferenčevih mnenju Huda Jama ni imela pravega odmeva. Po začetnem šoku so se namreč spet oglasili tisti, ki pravijo "iskalci kosti nas samo obremenjujejo", in tisti, ki trdijo, da so si žrtve smrt zaslužile zaradi kolaborantstva. "Toda o krivdi in grehu ne morejo presojati morilci," je poudaril. Ne strinja se niti s tistimi, ki menijo, da se je mogoče žrtvam oddolžiti s spomenikom sprave v Ljubljani in kostnico na Teharjah. "Spomenik je floskula, če ne označimo vseh grobišč."

Pavel Jamnik je govoril o nemoči zgodovinopisja in nemoči policijskih preiskav. "Kadar koli v Sloveniji nanese beseda na povojne poboje, slišimo koga reči, da je najbolje to prepustiti zgodovini. To z drugimi besedami pomeni: pustite kosti na miru," je menil Jamnik. Pojasnil je tudi omejitve kriminalističnega preiskovanja. "Vse, kar odkrijemo, predamo tožilstvu, v javnosti pa o tem ne smemo govoriti. Iskanje storilcev doslej ni obrodilo sadov." Da si državni vrh ne prizadeva dovolj pri odkrivanju resnice o povojnih pobojih, pa je razbiral iz tega, da se naše veleposlaništvo ni dovolj zavzelo, da bi Srbija odgovorila na zaprosilo po določenih arhivskih materialih iz aprila lani. Uroš Šušteršič, nekdanji interniranec v Srbijo, je povedal, da je bilo po nekaterih ocenah v Srbiji po vojni pobitih preko 300.000 ljudi; prvo komisijo, ki naj bi se ukvarjala s tem, šele ustanavljajo.

Na včerajšnjem srečanju so predstavili tudi zbornik Totalitarizmi - vprašanja in izzivi, ki ga je izdal Študijski center za narodno spravo, v katerem 12 avtorjev razmišlja o različnih vidikih totalitarnih sistemov in nasilja.

"Oblast si še vedno zatiska oči"

Dr. Mitja Ferenc: "Po več kot pol stoletja še vedno odkrivamo nova in nova grobišča, ki pol stoletja sploh niso smela obstajati, oblast pa si še vedno zatiska oči pred polnimi rovi, jamami in jaški. Kaj bo, ko bo preiskovalni sodnik opravil svoje delo v Barbarinem rovu? Bomo dopustili, da se zasilne pregrade znova zrušijo na žrtve?"

"Tega, kar se je zgodilo, še danes ne morem pojasniti"

Zgodovinar Jože Dežman je prepričan, da je Huda Jama tudi pot do narodne katarze. "Res je, da smo po grozljivem odkritju dobili Titovo cesto, res je, da je bil odlikovan šef Udbe, toda po drugi strani je tudi res, da ni bilo prav nikjer slišati, da bi kdo nasprotoval temu, da bi raziskali zločin in prizorišče zločina v Hudi Jami. Avtoriteta Hude jame torej obstaja," je menil Dežman in dodal: "S tem, ko vračamo dostojanstvo žrtvam, ne jemljemo zmage zmagovalcem."

Dežman je na srečanju povedal tudi doslej le redkim znano zgodbo o Milanu Venišniku, partizanskem prvoborcu in šefu obveščevalne službe na zunanjem ministrstvu, ki naj bi leta 1984 naredil samomor. Naj bi zato, ker nenavadnih okoliščin samomora niso nikoli raziskali. Venišnik, ki je v času pobojev kot pooblaščenec Ozne deloval v teharskem taborišču, je za sabo zapustil pretresljive spomine. Med drugim je zapisal, da prevzema svoj del odgovornosti, da je šlo za "tragično pomoto", da je "živel kot v omotici" in da tega, kar se je zgodilo, "še danes ne morem pojasniti". Zapisal je tudi, da ve, da bi moral "odkloniti", toda vzgojeni "smo bili po načelu, da komunist zmore vse". Najtežja "greška" pa je bila "z grupo žena na Teharjah", je med drugim zapisal Venišnik.

Grobišča bodo urejena v dveh letih, pravijo na ministrstvu

Cilj ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je, da se v letošnjem in prihodnjem letu projekt urejanja prikritih grobišč (teh je 594) konča, so nam včeraj potrdili na ministrstvu. Očitke o prepočasnem urejanju grobišča v Hudi Jami zavračajo. Dokončno ga ni mogoče urediti, ker v rudniku še poteka sodna preiskava. Posmrtni ostanki, ki so bili najdeni v tleh jamskega rova, pa so v ustreznih prostorih znotraj rudnika nameščeni le začasno. Do zastoja naj bi lani prišlo le zaradi izvedbe dodatnih del po odredbi rudarske inšpekcije, zdaj pa se spet nadaljujejo, tako pri raziskavi grobišč kot pri urejanju dostopnih poti. Za ureditev trajne grobnice v opuščenem premogovniku, za ureditev vhoda v rov, spominsko obeležje in parkirišče pred objektom so namenili 430.000 evrov. Za ureditev Teharij, Kočevskega roga, Teznega in drugih tovrstnih grobišč (brez Hude Jame) pa bo letos na voljo okoli 650.000 evrov, prihodnje leto pa okoli 250.000. Za prekope, evidentiranje in vzdrževanje grobišč bo letos (brez Hude Jame) na voljo 180.000 evrov, prihodnje leto pa 175.000 evrov.

Prstan in smrt

Ena najbolj pretresljivih podob, ki so jih preiskovalci rova v Hudi Jami novinarjem in množici drugih obiskovalcev pokazali včeraj, je podoba, na kateri je med ostanki zobovja mogoče videti zlat poročni prstan, ki ga je žrtev očitno tja skrila pred morilci. Na njem je vgravirano C. P. 4. 12. 1937. 4. decembra ima svoj god tudi sv. Barbara, po kateri so poimenovali nesrečni rov.