Zaustavitev časa v železniški čakalnici

Predstava Šumi, ki jo je po zadnji drami Petra Božiča v Slovenskem mladinskem gledališču zrežiral Vinko Möderndorfer, je fragmentirana, na odnos med očetom in sinom osredotočena zgodba, ki pa obenem poveže vrsto različnih oseb in njihovih usod. Na fotografiji sta Katarina Stegnar (Barbara) in Robert Prebil v vlogi protagonista Chubbyja. (Foto: Žiga Koritnik)

Vendar je Šumi (2009), ki ga je slovenski dramatik in prozaist zasnoval na pobudo, naj dramatizira svoj roman Chubby was here iz leta 1987, prej fragmentarno podana, še najbolj na odnos očeta in sina osredotočena zgodba o (legendarnem) predstavniku tega lokala. Pobudo za nastanek besedila je dala direktorica Slovenskega mladinskega gledališča, kjer je drama, ki omenjenega romana ne dramatizira, ampak se z zgodbo naslovnega lika (sina) na novo sestavi, doživela svoj odrski krst. In če se je Božič z dramo o dani (nasproti prelomljeni) besedi odmaknil od predhodnih Zapiskov iz spomina (kot je podnaslovil svoj "šumijevski" roman), so ustvarjalci uprizoritve poskrbeli, da novo delo "dopišejo", saj je to enostavno zahtevalo.

Režiser Vinko Möderndorfer je v sodelovanju z dramaturgom Blažem Lukanom in scenografom Brankom Hojnikom samo besedilo, ki - sicer uokvirjeno s "šumijevskim šankom" - v enaindvajsetih prizorih prehaja v prostoru in (tudi) času, postavil v enoten prostor (nekdanje) železniške čakalnice. Na prizorišču Stare pošte je tako izoblikovano okolje čakanja, ki dogajanje zveže tudi v tem, da daje "dom" življenjem, ki so obstala; na enem mestu (v tem je prepoznati vlogo Šumija) tako združuje več različnih zgodb oziroma oseb. Tam so, čeprav nekatere ob robu središčnega dogajanja, v veliki meri dejavno prisotne; tam nas skorajda vse že tudi pričakajo, (po)nov(en) prihod vnese novo moč, bližina, pa četudi gre morda že za prisotnost iz onostranstva, zaznamuje povezanost; dejanje je deležno pogleda, pesem dobi zvočno podobo. Kontrast zaustavitvi časa (ura v čakalnici je brez kazalcev) pa daje na vratih čakalnice odvijajoča se projekcija vlakov v gibanju.

Z vsem tem je dosežena zgostitev, ki časovne preskoke drame izpelje s pomočjo skupinsko izrečenih uvajalnih didaskalij; te po uvodnem prizoru kot nekakšnem nastavku, ki že vsebuje v uprizoritev dodano poezijo Vojina Kovača - Chubbyja, poskrbijo ne le za lažje prehajanje, temveč tudi sledenje dogodkom. Če se dejanje (še vedno) odvija fragmentarno, bolj v izsekih, ga takšna gradnja umešča v neko celostnejšo sliko, znotraj katere je pozornost namenjena tudi posameznim bolj nakazanim odtenkom dramske predloge, na primer raznolikosti v narodni oziroma verski pripadnosti (priredba Božičevega besedila tako vključuje tudi v bosanski jezik prevedene dele, uprizoritev pa tudi drobce islamskega obredja). Med večjimi vnosi je dodana oseba, Gerijeva mama, ki - pri Božiču opisana kot "do vratu zakopana v časopise" - zdaj v interpretaciji Damjane Černe dejansko zaživi kot njihova obsedena zbiralka in bralka (ter s tem tudi nosilka časovne umestitve).

Uprizoritev, ki na koncu (z nanosom bele barve) pogleda na "preostali" zaznamek Chubbyjeve prisotnosti že od drugod, osrednjemu liku ta le delno predstavlja zgodovinskega Chubbyja. Priskrbi sicer pesniško dimenzijo, vendar se njegova vloga ne odrazi popolnoma. Eden bolj izstopajočih med - tudi zelo telesnimi - prizori je Chubbyjeva (Robert Prebil) združitev s polsestro (Suzana Grau); silovit je tisti, ko postane slednja žrtev Barbarine (Katarina Stegnar) jeze, kot ji jo pomaga udejanjiti Geri (Blaž Šef), simbolično pa jo utrpi tudi Chubbyjev oče (Sandi Pavlin). S skrbjo za polnokrvno igro je ob "čakalniški" zgostitvi in z močjo nekaterih podob Božičeva drama trdno zagrabljena. In vendar, čeprav v ospredje stopa sin, njegova beseda očetu, ki ga spremlja, se v široko zastavljeni obravnavi "čakajočih" celota že tudi razprši.