Slavnostni govor Mirana Zupaniča na podelitvi Prešernovih nagrad

Kdo je umetnik? Je to tujec, ki nas neprizanesljivo ljubeč opazuje iz svoje samote? Je to nekdo, ki razbira drobce velike skrivnosti našega obstajanja? In ki v jeziku svoje umetnosti izrisuje našo resnično podobo? Podobo naše veličine in naše neznatnosti. Našega iskanja ljubezni, naših izdaj, naše zavrženosti. Našega prizadevanja za svobodo in neštetih oblik naše ujetosti. Našega stremljenja po enosti in naše razklanosti. Naše hipnosti na stičišču telesnega in duhovnega sveta.

Ko slavimo umetnost, slavimo tudi njeno občinstvo. Poslušalce, bralce, gledalce, vse, brez katerih bi umetnikovo prizadevanje ostalo nedokončano.

Umetnost ima moč, da nas povezuje. Da poglablja intenzivnost našega doživljanja. Da širi meje našega obstajanja. Da odpira vrata v neznane svetove, iz katerih se vračamo bogatejši. Umetnost ima moč ustvarjati lepoto.

A preden to slavje doseže vrhunec, je prav, da se vprašamo: ali spoštujemo, kar slavimo? Ali spoštujemo umetnost, umetnika in občinstvo? Brez našega spoštovanja bo namreč ta slovesnost komaj kaj več kot prazno obredje. Samo mi ji lahko damo pravo vsebino.

Prisluhnimo:

"Stvari se seveda dogajajo, nastajajo, vendar tega ne boste videli, če gledate Prešernove nagrade in te oslarije. Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi - zdaj prihaja na dan moja teroristična plat - pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."

To niso divje misli kakšnega pisca s spletnega foruma, to so javne besede člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, univerzitetnega profesorja, filozofa svetovnega slovesa Slavoja Žižka. Besede, na katere ni bilo nikakršnega večjega odziva javnosti. Ne kulturne, ne akademske, ne politične, ne civilne. Stari Rimljani bi rekli: "Kdor molči, pritrjuje."

Ali potemtakem med Slovenci za videzom spoštovanja umetnosti obstaja prikrito soglasje o nujnosti iztrebljenja živečih umetnikov?

In če iz praktičnih in etičnih razlogov to ni izvedljivo, ali torej obstaja soglasje o samoumevnosti nadzorovanja, obvladovanja in podrejanja njihove ustvarjalne energije? Ali naj v tem soglasju iščemo razloge, zakaj v osemnajstih letih samostojne Slovenije ni bila odpravljena niti ena sama bistvena ovira, ki duši umetniško ustvarjalnost?

Naši politični eliti lahko izrečemo priznanje, da za razliko od mnogih drugih tranzicijskih držav ni razgradila in uničila iz enopartijskih časov podedovane kulturne infrastrukture. Toda ali naj spregledamo, da je skupaj z njo v novi družbeni red prenesla tudi številne vzvode gospodovanja nad ustvarjalnostjo? Ali naj prezremo, da je v največji sistemski krizi filmsko področje, kjer se je prelom s preteklostjo sicer zgodil, a na porazno neučinkovit način? Ali naj izražamo zadovoljstvo, ker naša politična elita v času nove države še ni oblikovala takšnega kulturnopolitičnega sistema, ki bi umetniškim področjem zagotavljal polno avtonomijo in jim omogočal razvoj? Ali naj slovenski umetnik v takšnem okolju verjame, da je cenjen in spoštovan? Ali naj verjame, da ga ceni in spoštuje njegova država? Ta, ki ga objema ljubeče in dušeče hkrati.

In ker smo država mi vsi, le da eni bolj kot drugi, je prav, da našo politično elito vprašamo: Kdaj boste zagotovili ustvarjalcem dostojnejši socialni položaj? Kdaj boste preobrazili javni sektor in mu omogočili večjo dinamičnost, ki ne bo v škodo stabilnosti izvajanja programov? Kdaj boste nevladnemu sektorju zagotovili večjo enakopravnost? Kdaj boste razrahljali moč birokratskih struktur? Kdaj boste vpliv interesnih skupin uravnotežili s skrbjo za splošni družbeni interes? Kdaj boste zgradili novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice? Kdaj boste uredili univerzitetno izobraževanje za umetniške poklice? Kdaj boste zgradili akademije? Kdaj boste uvedli davčne olajšave za vlaganje v kulturo? Kdaj boste zagotovili zadostno financiranje ustvarjalnosti? Odgovori na ta in podobna vprašanja kažejo in bodo kazali, koliko v resnici spoštujete umetnost, umetnika in njegovo občinstvo.

Umetnik pa se ob povedanem mora vprašati, koliko se sam ceni in spoštuje. In koliko s svojim molkom, s svojim tihim pristankom tudi sam prispeva k blokadi svojega in številnih drugih ustvarjalnih potencialov. Ali ni že čas, da neha verjeti, da bodo modri oblastniki sami od sebe uredili stvari? Ali ni že čas, da se sooči in preseže vzorce podrejanja, ki so mu jih vsilili, da bi obvladali rušilno in stvariteljsko moč njegove umetnosti? Ali ni že čas, da sprevidi, kako s pristajanjem na lastno podrejenost pristaja tudi na podrejanje skupnosti, ki ji pripada?

Iz družbenega reda, ki si je prizadeval nadzorovati človekovega duha na vseh področjih njegovega delovanja, smo prešli v red, ki oznanja svobodo kot svojo temeljno vrednoto. Hkrati pa ta družbeni red globalnega kapitalizma temelji na posvečenosti užitka, na zahtevi po brezobzirni tekmovalnosti in popolni učinkovitosti, na samoumevnosti socialne nepravičnosti, na neodgovornem izkoriščanju okolja in na nenehni manipulaciji z resnico. Nadzorovanje in podrejanje človekovega duha zdaj poteka subtilno, kompleksno, nevarno prikrito.

Vsak od nas zato vseskozi stoji pred istim vprašanjem: Bom sodeloval pri podrejanju ali pri osvobajanju človekovega duha? Bom na strani gospodujočih ali tistih, ki nočejo ne gospodovati ne biti podrejeni?

Vsak od nas se odloča sam. Umetnik, resnični umetnik, nima izbire. Njegovo mesto je vedno na strani svobode.