Tam naj bi še pred samo prireditvijo kot spornega ocenili govor predsednika Nacionalnega sveta za kulturo in lanskega dobitnika nagrade Prešernovega sklada Mirana Zupaniča, v katerem je med drugim poskušal s citatom Slavoja Žižka opozoriti na nezanimanje širše in strokovne javnosti za to, da "v osemnajstih letih samostojne Slovenije ni bila odpravljena niti ena sama bistvena ovira, ki duši umetniško ustvarjalnost".
Povzemimo torej vsebino domnevno spornega trenutka nedeljske slovesnosti. V izjavi, ki jo je citiral Zupanič, Žižek sugerira, da "bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo". Zupanič je v nadaljevanju govora pojasnil, na kaj je skušal z izpostavljenim citatom opozoriti: "To niso divje misli kakšnega pisca s spletnega foruma, to so javne besede člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, univerzitetnega profesorja, filozofa svetovnega slovesa Slavoja Žižka. Besede, na katere ni bilo nikakršnega večjega odziva javnosti. Ne kulturne, ne akademske, ne politične, ne civilne. Stari Rimljani bi rekli: 'Kdor molči, pritrjuje.'" Zupanič je zatem povzel osrednje problematike slovenske kulture zadnjih dvajsetih let z namenom povleči vzporednice med preslišanim "terorističnim pozivom" in izzvenevanjem dobrih načelnih namer pri urejanju kulturnih razmer, molk ob nepravih trenutkih pa je naslovil tudi na samo kulturno elito.
Neuradni viri so nam sporočili, da je doživel Zupaničev govor že pred samo nedeljsko slovesnostjo "negativno mnenje" ministrstva za kulturo, kjer naj bi se želeli postaviti "Žižku v bran", saj ta ne bi smel biti "točka delitve Slovencev". Po nepotrjenih informacijah naj bi si na ministrstvu zaželeli "spodobnega" govora "o biti in svetu" ali čem podobno brezprizivnem. Ali so informacije točne, smo preverili na ministrstvu za kulturo, pri predsedniku Upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslavu Skrušnyju in pri avtorju govora. Medtem ko je Skrušny podatek, da naj bi želeli na ministrstvu "spremeniti" Zupaničev govor, zanikal, so na ministrstvu poudarili, da niso posegali v prav nobeno odločitev Prešernovega sklada, med drugim tudi ne v izbiro slavnostnega govornika, čeprav so bili seznanjeni z vsebino govora. Informacijo je kot netočno ovrgel tudi sam Miran Zupanič, ki je sporočil, da razen rutinskih kontaktov v zvezi s prireditvijo ni imel stikov z nikomer z ministrstva.
Ker nimamo razloga, da dvomimo v složnost, ki so jo v odgovorih pokazali vprašani, poglejmo na omenjene govorice skozi optiko hipoteze. Če bi se na ministrstvu v resnici želeli postaviti "neki strani v bran" in bi med argumenti kot problematični učinek govora navajali "delitev Slovencev", če bi torej kot težavo prepoznali morebitno ideološko sporočilo govora, bi to pomenilo, da so preslišali njegovo pravo sporočilo, podobno kot je ost mimo tarče letela v besedah Slavoja Žižka. Posredno bi s tem pritrdili vrsti tez, ki jih je v govoru oblikoval Zupanič in ki opozarjajo na "prikrito soglasje o nujnosti iztrebljenja živečih umetnikov" ter na "soglasje o samoumevnosti nadzorovanja, obvladovanja in podrejanja ustvarjalne energije". To bi tudi pomenilo, da je ministrstvo preslišalo del, ko se je Zupanič v svojih besedah obrnil na vse odgovorne in na trenutno kulturno "oblast": "Ali naj izražamo zadovoljstvo, ker naša politična elita v času nove države še ni oblikovala takšnega kulturnopolitičnega sistema, ki bi umetniškim področjem zagotavljal polno avtonomijo in jim omogočal razvoj?" Poskus cenzure govora bi torej dokazoval ukvarjanje s problemi, ki to niso, kar pa bi odžiralo čas in energijo za ukvarjanje s problemi, ki to so.
