Dve plati dolgčasa

Vendar pri tej "dolgočasnosti" niti ne gre za takšno ali drugačno vsebinsko zasnovo same prireditve oziroma za ustrezno slovesno ter s tem navadno tudi precej resnobno vzdušje, ki takim dogodkom v naši družbi nekako pritiče: slavnostni "ritual" neke skupnosti (kar državna proslava, če že ni, vsaj hoče biti) pač teži k temu, da člane te skupnosti poveže in vsaj za krajši čas "združi" v enotno telo in kaj lahko sicer sila različne ljudi bolje poenoti kot to, da je vsem enako dolgčas? V tem oziru je torej uglajeno "dolgočasje" logična, če ne kar samoumevna razsežnost vsake državo- ali narodotvorne manifestacije, saj šele to omogoča miren razmislek o vrednotah, ki se jih slavi ob določeni priložnosti. Ali z drugimi besedami, prireditve te vrste, ki želijo biti zabavne, drugačne, izvirne, že v osnovi zgrešijo svoj cilj nekomu bodo všeč, drugemu pač ne, toda zaželene enovitosti telesa skupnosti ne bo od nikoder.

V zgornjem razmišljanju je seveda kanec norčavosti, toda podoben paradoks srečamo v polju umetnosti oziroma "kulture" v ožjem pomenu: etablirana ali kanonizirana umetnost, ki je skozi čas prepoznana kot temeljni del neke skupnosti, je namreč za številne njene člane precej nevznemirljiva, "dolgočasna". Večine teh umetnost tudi sicer ne zanima kaj dosti; preostale nos vihajoče pripadnike pa ta segment "dolgočasi" prav zato, ker se zanjo zanimajo in vedo, da "prava", "živa" umetnost pogosto nastaja na robovih, zunaj izhojenih poti, in da je njen trenutek "združevanja skupnosti" kvečjemu v neki nedoločeni prihodnosti če sploh. Nemara je mogoče tudi v takšni luči razumeti iz konteksta iztrgani citat Slavoja Žižka, ki ga je na nedeljski podelitvi Prešernovih nagrad kot neke vrste kost za razmislek v svojem govoru navrgel Miran Zupanič; po njem bi bila "največja usluga slovenski umetnosti, če bi pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo". Izjava za provokacijo vselej razpoloženega misleca je bila ponujena (tudi) kot izhodišče za premislek resničnega odnosa skupnosti do "svoje" umetnosti: naj bo ta le nevsiljivi, nadzorovani "dolgčas", ki povezuje, ali pa tudi živa tvar, ki lahko (pogosto) tudi razdvaja?

Povedano drugače: saj je lepo, da država enkrat na leto počasti umetnike in druge dni na razne načine podpira njihovo ustvarjalnost; toda še lepše je, če s sistemskimi rešitvami zagotovi nemotene pogoje za resničen razmah kulturne produkcije. Prav tu je rezerve še veliko: modernizacija javnega sektorja v kulturi in davčne olajšave za vlaganje v kulturo sta le dve kisli jabolki, v kateri doslej še ni bila pripravljena ugrizniti nobena vlada, kakor tudi nobena ni bila imuna na razne interesne navezave in nesmotrno porabo vselej prepičlega kulturnega proračuna za nespametno zasnovane projekte; obenem pa velik del (predvsem tiste bolj svojeglave) kulturne produkcije še vedno nastaja v negotovih razmerah in v mnogih umetniških poklicih ni mogoče dostojno (pre)živeti s svojim delom. In to je, na žalost, hrbtna stran tistega, kar nas dela za "skupnost".