Parlamentarnim tatovom pride prav tudi zakon iz leta 1689

london - Britansko državno tožilstvo se je na podlagi preiskave poslanskih izdatkov od aprila 2004 do aprila 2009 odločilo sprožiti kazenski pregon treh laburističnih poslancev in enega konservativnega lorda. Škandal s poslanskimi izdatki, ki je razkril molžo in primere nezaslišanih in predrznih zlorab ohlapnega sistema poslanskih izdatkov, hkrati pa nepoštenost in pohlep številnih poslancev, je največji škandal v zgodovini britanskega parlamenta.

Škandal vse bolj jezi Otočane, ker številni poslanci oporekajo, nekateri zelo jezno, vsotam, ki naj bi jih vrnili. Več kot polovica - 372 od 646 - jih mora vrniti 1,1 milijona funtov, ki so jih neupravičeno namolzli iz sistema izdatkov. Najbolj pa Otočane jezijo trije laburistični poslanci, proti katerim bo državno tožilstvo, kot tudi proti torijskemu lordu, vložilo obtožnico na podlagi 42 let starega "zakona o tatvinah", kar ni sramotno samo zanje, ampak tudi za parlament in politiko.

Kot da že to, da se je tožilstvo odločilo za kazenski pregon samo treh od 372 poslancev, ki so imeli neupravičene izdatke, ne bi bilo dovolj, se trojica poskuša z odvetnikovo pomočjo izmazati, ne samo, da bi se izognili kazni (do sedem let zapora), temveč, da bi se izognili celo pregonu, in sicer na podlagi "zakona o pravicah" iz leta 1689, ki omenja pravico parlamenta, da sam ureja svoje "notranje postopke", med katerimi naj bi bili tudi izdatki in, posledično, zlorabe izdatkov.

Močan smrad

Omenja tudi tako imenovani "parlamentarni privilegij", ki naj bi poslancem dajal imuniteto pred kazenskim pregonom, čeprav je ta privilegij poslance pred 321 leti varoval pred pregonom za tisto, kar so govorili v parlamentu oziroma jim je zagotavljal pravico do svobode govora v parlamentu, ne pa pravice do tatvin. Ni presenetljivo, da britanski komentatorji govorijo o "hudem smradu", ki se še dviga iz westminstrske parlamentarne palače. Če bi se tatvin obtoženi trije poslanci res izmazali in jih ne bi posedli na zatožno klop, bi s tem samo utrdili prevladujoče stališče Britancev, da njihovi zakonodajalci mislijo, da so sami nad zakonom.

Ker se bližajo volitve (zelo verjetno bodo 6. maja), je bilo nujno, da je trojica laburističnih upornikov (brez upravičenega razloga) sprožila srdito besedno vojno med voditelji treh velikih strank. Torijski vodja David Cameron je laburističnega premierja Gordona Browna obtožil, da "dopušča gnusen poskus treh laburističnih poslancev, da bi se izognili pregonu in roki pravice" ter zahteval, da Brown pove, ali je res, da trojici svetuje uradni odvetnik laburistične stranke (kaže, da jim je), ter dejal, da je bil "nagonski odziv konservativcev na škandal z izdatki v sozvočju z javnim mnenjem". Brown, ki je šele po tej obtožbi ukazal "začasni suspenz" treh poslancev, mu je vrnil z obtožbo o "škandaloznem pomanjkanju transparentnosti pri financiranju konservativne stranke", ker je prišlo na dan, da bogati podpredsednik torijcev lord Ashroft, ki prispeva največ denarja v torijsko blagajno, verjetno ni stalno prijavljen v Britaniji in da ne plačuje davkov. Vodja liberalnih demokratov Nick Clegg je rojake pozval, naj se ne Brownu ne Cameronu ne pustijo vleči za nos, Camerona pa je obtožil, da "postaja hudoben in oseben, ker poskuša prikriti, da so bili prav konservativci tisti, ki so preprečili dogovor treh strank o očiščenju financiranja strank".

Fantomsko posojilo in namišljeno čiščenje

Trije laburistični poslanci in torijski lord, ki naj bi sedli na zatožno klop, se zgovarjajo na pomote, pozabljivost... Tako ravna tudi največji grešnik med njimi, nekdanji laburistični državni sekretar Elliot Morley, ki je neupravičeno zahteval povračilo več kot 30.000 funtov - več kot polovico za obresti na posojilo še 21 mesecev po tistem, ko ga je odplačal. Njegov kolega Jim Devine je uporabil celo lažne račune, da je zahteval povračilo 3250 funtov za namišljeno čiščenje