Besede čast, ponos, zavest so izpadle iz slovenskega jezika

Vseslovenski kulturni plenum, ki je včeraj kar osem ur potekal v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, naj bi obudil tradicijo srečanj kulturnih delavcev izpred dvajsetih let, ko so slovenski intelektualci oblikovali svoja mnenja o svobodni državi, njihova srečevanja pa so imela izpričano vlogo pri oblikovanju slovenske državnosti. Včerajšnji plenum, ki naj bi postal tradicionalen, je v prvem sklopu pogledal na kulturne spremembe zadnjih dvajsetih let in na možnosti slovenske kulture v prihodnosti, v drugem delu so udeleženci razmišljali o slovenstvu, nacionalni samozavesti, šolstvu, znanosti in vrednotah, v tretjem sklopu pa so se posvetili pojmu sprave in slovenske niše za »prihodnost«. (Foto: Luka Cjuha)

Organizator Društvo slovenskih pisateljev (DSP) je podobna srečanja slovenske intelektualne elite pripravljal v času pred osamosvojitvijo, v času po njej pa je tradicija zamrla. Ker sta avtor zamisli o obuditvi plenumov Tone Peršak in predsednik DSP Milan Jesih poudarila željo po vzpostavitvi kontinuitete z zgodovino, ne preseneča, da je kot prvi govorec nastopil Tone Pavček, ki je pred več kot 20 leti na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda in postavila temelje Demosovega političnega programa.

Vseenost besed

V svojem včerajšnjem nastopu se je Pavček vrnil prav v čas Demosove vlade, ki je kulturni proračun zmanjšala za polovico: "Njena teza je bila - zgodovinska kultura se je že izkazala, zdaj je treba podpreti državotvorna ministrstva. In so novci obšli kulturo in se zakotalili k dvema ministroma, ki se še vedno štejeta za glavna osamosvojitelja." Zgodovina se nadaljuje, pravi Pavček, saj še danes isti ministrstvi kupujeta patrie in vodne topove, "kultura pa lahko malo hira". Pesnik je opozoril tudi na vseenost besed, ko besede čast, ponos in zavest več nič ne pomenijo, in so, "kot da bi izpadle iz slovenskega jezika".

Razpravi se je zaradi delovne odsotnosti s pisnim prispevkom pridružil tudi predsednik republike Danilo Türk, ki je opozoril na prevlado strankarske politike v javnem razpravljanju, kar je za demokracijo, katere jedro je politični pluralizem, značilno, "ni pa dovolj, saj se s tem ne izraža celotna družba v vsej njeni kulturni moči in ustvarjalnosti". Skrbi ga nižanje že tako ne posebno visoke politične kulture, ko pomanjkanje dialoga in medsebojno obtoževanje zbujajo vtis, "da sleherna obtožba zagotavlja nekakšno moralno premoč". Pesnika Cirila Zlobca v sodobni družbi skrbi predvsem "izvotljenost svobode". Zdi se mu, da je svobodo misli, besede in združevanja povsem zasenčilo svobodno kroženje kapitala. Za ponazoritev družbene realnosti, ki jo zaznamuje nepravičnost in neenaka razdelitev moči, je uporabil anekdoto: "Če povabimo v boksarski ring dva prvaka, bomo z njuno odlično borbo vsi zadovoljni, če pa moramo gledati v istem ringu prvaka težke kategorije in prvaka mušje kategorije, smo upravičeno razočarani in ogorčeni."

Nezmožnost diferenciacije pogledov

Predsednik državnega sveta Blaž Kavčič je temeljno vprašanje obstoja in razvoja sodobne družbe prav tako definiral kot vprašanje, "kako preseči trend skoncentrirane finančne in politične moči v okviru vse manjše in vse močnejše svetovne elite, ki odloča tako o začetkih vojn, imenovanjih političnih in finančnih vodij, sprostitvah in zamrznitvah posameznih tehnologij kot tudi epidemij". Filozof Dean Komel vidi problem slovenske družbe v tem, da ni prešla v situacijo odprtosti, pač pa se vedno bolj zapira vase. "Skozi široka vrata smo stopili v evropsko skupnost in se celo postavili na njen vrh, a smo še vedno indiferentni do lastnega horizonta in zato nezmožni diferenciacije pogledov, njihovega odpiranja, soočanja in sprejemanja."

Pisatelj in nekdanji predsednik DSP Vlado Žabot je sicer mnenja, da je čas na plenumu škoda zapraviti za to, da bi vsi ugotovili isto, kljub temu pa se je strinjal z vsemi, ki današnjo gospodarsko, politično in socialno krizo vidijo kot "krizo vrednot in pri tem pogrešajo skupno imperativno vizijo slovenstva".

Boga ni, vse je dovoljeno

Nekdanji predsednik DSP in dolgoletni urednik Slavko Pregl je odnos države do kulture opisal z anekdoto o treh policistih: "Eden bere, drugi piše, tretji pa nadzira ta dva nevarna intelektualca." Medtem pa bi odnos med samimi kulturniki bolje opisal Dostojevski, ko pravi, da Boga ni in je vse dovoljeno. Pregl je izrazil veselje, da je slovenščina kljub spremembam zakona o javni rabi slovenščine še uradni jezik, opozoril pa je tudi na odnos države do knjige, ki "dobre slovenske knjige še ni dojela kot svoje prednostne skrbi v taki meri, da bi ji omogočila normalno življenje".

Režiser Miran Zupanič se je odločil odgovarjati s položaja predsednika Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), telesa, ki usmerja nacionalne strategije za kulturo in pomeni eno od temeljnih oblik vpliva civilne družbe na kulturno politiko, v kar pa je Zupančič izrazil dvom. Na pobude NSK državni zbor namreč ni dajal odgovorov, kot primer je navedel opozorilo glede Filmskega sklada RS leta 2007, ko je državni zbor kljub nasprotnim dokazom, argumentom in predlogom ocenil, da je s "filmsko hišo" vse v redu.

Direktor festivala Seviqc Brežice Klemen Ramovš se je pomudil pri slovenski pregovorni majhnosti, zaradi katere sam nima težav ali manjvrednostnega kompleksa. "Smo konstituitivni del nekega sveta, neke kulturne sfere," je dejal Ramovš, ki je prepričan, da je gonilo razvoja vedno osebna pobuda posameznika. Opozoril je na dejstvo, da so nevladne organizacije v Sloveniji s finančnega vidika v izrazito neenakem položaju glede na javni sektor.

Kultura je eminentno politično vprašanje

Za pisatelja in urednika Mitjo Čandra je vprašanje slovenske kulture v tem trenutku eminentno politično vprašanje. Kultura je po njegovem mnenju "potencialno področje združevanja, potencialni referenčni okvir naše družbe, eden redkih okvirov, ki lahko ponudi integriteto družbi, ki temelji na ustvarjalnosti in dialogu". Sociolog Aldo Milohnić je opozoril, da je vprašanje kulture, kadar gre za distribucijo javnega denarja, vedno politično vprašanje, tudi tedaj, ko se sicer sklicujemo na strokovne argumente. Kritiziral je ekonomski model delitve, ki je v praksi in ki kulturne dobrine spreminja v tržno blago.

Ob koncu prvega dela plenuma je spregovoril tudi filozof in državni sekretar Stojan Pelko, ki je opozoril, da bi morali najprej ugotoviti, kako kultura vidi samo sebe. Ta namreč sebe ne more videti, ampak jo morajo videti drugi, pri čemer gre za "temeljno dialektiko pogleda in ne za pomanjkanje samozavesti," je pojasnil. Če pa bi hoteli najti odgovor na vprašanje, kaj sedaj s slovensko kulturo, "bi morali znati slišati lokalno in nanj odgovorit pojmovno," je razpravo o stanju in možnostih slovenske kulture sklenil Pelko.