Izobraževanje zdravnikov, zobozdravnikov, farmacevtov, veterinarjev, medicinskih sester, babic in arhitektov je v EU urejeno z Direktivo 2005/36/EC. Izobraževanje na osnovi le-te omogoča avtomatsko priznavanje poklicnih kvalifikacij in prost pretok delovne sile. Gre za regulirane poklice v EU. Vsaka država je dolžna direktivo uresničiti v praksi. Omenjena direktiva jasno opisuje, da mora (kot primer) študij medicine trajati najmanj 6 let, program mora imeti najmanj 5500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja. Študij zdravstvene nege mora trajati najmanj 3 leta, program mora imeti najmanj 4600 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja. Študij zdravstvene nege se v Sloveniji izvaja kot visokostrokovni program zdravstvene nege, ki obsega 180 ECTS, pridobljeni naziv je diplomirana medicinska sestra. Študij medicine se izvaja kot enovit magistrski študij, ki obsega 360 ECTS, pridobljeni naziv je doktor medicine.
V slovenskem prostoru ni zaznati nobenih problemov ali razprav o izobraževanju večine navedenih poklicnih skupin v direktivi, večina jih je ob prehodu na bolonjsko prenovo prešla na enovit magistrski študij. Zatika se predvsem pri izobraževanju medicinskih sester. Razlogov za to je več, vsekakor pa niso v ospredju razlogi, ki bi v središče postavili pacienta in njegove potrebe po zdravstveni negi, ki jo naj izvaja evropsko primerljivo izobražena medicinska sestra.
Evropski primer, ki kaže na zavedanje pomena znanja v zdravstveni obravnavi pacientov, je ukrep Velike Britanije, izdan novembra 2009, ki pravi, da v tej državi od leta 2013 ne bo več mogoče izobraževanje na visokostrokovni programih zdravstvene nege, saj se bo izobraževanje medicinskih sester preselilo na stopnjo više, to je z visokostrokovnega na univerzitetni program, kjer bo poleg strokovnega znanja poudarek še na splošnih kompetencah, usmerjenosti v potrebe pacienta in prepoznavanje novih vlog v zdravstveni obravnavi ter vključevanju v razvojno in raziskovalno delo. Direktor Royal College of Nursing dr. Peter Carter je ob tem povedal, "da morajo vse medicinske sestre postaviti kakovost zdravstvene nege v center svojega dela in zato potrebujejo obsežna znanja, sposobnosti in veščine. Mnoga dela in naloge, ki jih medicinske sestre opravljajo danes, sodijo na področje zahtevnejših delovnih nalog, za katere so potrebna dodatna znanja." Ukrep Velike Britanije je jasen odziv politike na potrebe pacienta in zdravstvenega sistema.
Ko beremo razlage o dvigu potrebne izobrazbe z visokostrokovne na univerzitetno v Veliki Britaniji, imamo v Sloveniji še vedno izobraževanje v zdravstveni nego na dveh nivojih, to so srednješolski programi in visokostrokovni programi. Razmerje med obema skupinama je v praksi močno v korist srednješolsko izobraženega kadra, le 30 odstotkov kadrov je izobraženih v skladu z direktivo EU. Čeprav so številne raziskave v razvitem svetu pokazale, da je uspešnost zdravstvene obravnave pacientov povezana s stopnjo izobrazbe medicinskih sester, njihovim številom v neposredni zdravstveni negi ter njihovim kliničnim in raziskovalnim delom, ni niti na strani menedžmenta in medicinskih sester samih niti na strani zdravnikov, ki so njihovi najožji sodelavci v timu, zaznati zaskrbljenosti. Tudi uporabniki zdravstvenih storitev ne izražajo zaskrbljenosti zaradi pretežno srednješolske izobrazbe medicinskih sester v Sloveniji, verjetno zato, ker še ni bila izvedena nobena resna raziskava o vplivu stopnje izobrazbe in s tem povezanih spremenljivk na kakovost zdravstvene obravnave.
Zdravniki še nikoli niso dovolj jasno rekli, da si želijo več znanja v timu in da želijo primerljivo izobražene sodelavce, na drugi strani pa pričakujejo prenos kompetenc na diplomirane medicinske sestre. Prenos kompetenc v skladu s prakso v EU je potreben, vendar mora biti povezan z urejenostjo izobraževanja za poklic in specialnimi znanji, da se kompetence lahko prenesejo. Znani so primeri držav s tradicijo izobraževanja v zdravstveni negi, kot je Velika Britanija, kjer medicinske sestre prevzemajo kompetence na preventivnih, diagnostičnih in terapevtskih področjih. Tudi Slovenija se mora podati na to pot, vendar z jasno definiranimi specializacijami in izobraževanjem, ki bo podlaga za prenos kompetenc, ter ustreznim številom kadrov v kliničnem okolju.
Na drugi strani pa podatki stalne delovne skupine za bolnišnično zdravstveno nego pri Razširjenem strokovnem kolegiju za zdravstveno nego že več let kažejo na pomanjkanje medicinskih sester, in sicer po podatkih za leto 2009 dnevno manjka v bolnišnični dejavnosti 1700 medicinskih sester, od teh bi jih 85 odstotkov moralo imeti visoko strokovno izobrazbo. Ali se je kdo vprašal, kako to vpliva na zdravstveno obravnavo in ali so morebiti potrebe pacientov v Veliki Britaniji drugačne kot potrebe pacientov v Sloveniji? Vsekakor ni edina rešitev samo v dodatnem zaposlovanju, saj zdravstveni menedžment še vedno ni prišel do faze, da bi organiziranost iz sedemdesetih let prilagodil potrebam procesov obravnave pacientov danes. Pa vendar se je treba vprašati, zakaj se v Sloveniji dopušča, da zdravstvena nega večinsko bazira na srednješolsko izobraženem kadru in ne na kadru, ki je izobražen v skladu z direktivo EU. Ali je to odgovorno do uporabnikov storitev in razvoja zdravstva kot sistema?
V omenjeni direktivi je jasno opisano minimalno izobraževanje za obe poklicni skupini in zdravniki se v Sloveniji izobražujejo na enem nivoju (kar je pravilno in potrebno), medicinske sestre na dveh nivojih (česar direktiva ne predvideva in je nepravilno in nepotrebno). Skrb zbujajoče je, da ni jasnega interesa za vzpostavitev izobraževanja le na visokošolskem nivoju. Stari pogledi in pristopi do izobraževanja medicinskih sester so tako v primežu tradicije, moči nosilcev zdravstvene dejavnosti, nizke poklicne samopodobe medicinskih sester, neizvedenih raziskav na področju kakovosti zdravstvene obravnave, nevzpostavljenega registra napak v zdravstveni obravnavi, stanja razpoložljivih virov… Če celovito ne spremljamo lastnega dela, tudi ne vidimo priložnosti za izboljšave. Z vidika koristi za pacienta in za zdravstveni sistem je pomembno, da zdravniki v Sloveniji prepoznajo pomen znanja v zdravstveni negi in podprejo dvig stopnje izobrazbe v neposrednem kliničnem okolju na visokostrokovno raven, v skladu z direktivo EU, ki ureja tudi njihov poklic.
Pa vendar se nekaj premika, saj so se v Sloveniji, v skladu s prakso v EU, potrebami procesov dela in cilji bolonjske prenove, začeli izvajati prvi magistrski študiji zdravstvene nege. V nekaterih krogih se pojavlja občutljivo vprašanje, ali bodo diplomirane medicinske sestre z magisteriji iz zdravstvene nege zaposljive. Vprašanje zagotovo ima svojo paralelo, saj se pri zdravnikih poleg opravljene specializacije spodbuja podiplomski študij in se nihče ne pogovarja o njihovi nezaposljivosti. Zaradi tega se jim delovne kompetence v kliničnem okolju ne povečujejo, se pa povečujejo kompetence na področju raziskovanja, razvoja stroke in vključevanja v izvajanje visokošolskih programov.
Za uresničevanje in razvoj poklicnih kompetenc ter razvoj stroke glede na potrebe pacientov je vsekakor potreben razvoj študija zdravstvene nege po vertikali. Dobra praksa razvitih držav sveta kaže, da diplomirane medicinske sestre s specializacijami, magisteriji in doktorati iz zdravstvene nege pomembno prispevajo k uresničevanju ciljev zdravstvenega varstva države. Prevzemanje del in nalog se lahko izvede samo na osnovi podiplomskih izobraževanj in usposabljanj ter znanja za nenehno spremljanje lastnega dela in razvoja. Izobražene in usposobljene diplomirane medicinske sestre tako vstopajo na vse nivoje zdravstvene obravnave ter prevzemajo aktivno vlogo pri obravnavi zdrave in bolne populacije. Čas je, da se hierarhični odnosi v zdravstvu razrahljajo in da se moč zdravstvenega tima začne graditi na izmenjavi znanj, usposobljenosti, delitvi kompetenc ter prevzemanju odgovornosti vseh akterjev. Cilji delovanja zdravstvenega tima naj bodo usmerjeni v potrebe pacientov in v spremljanje ter izboljševanje lastnega dela.
Pomembno odgovornost pri razvoju zdravstvene nege v Sloveniji imajo medicinske sestre same, saj morajo zavzeti stališče, da zaključen magisterij ali doktorski študij ne pomeni bega od bolniške postelje ali novega delovnega mesta, ampak več znanja za izvajanje bolj kakovostne zdravstvene nege na obstoječem delovnem mestu v kliničnem okolju. V neposrednem delovnem okolju je treba v 24-urnem procesu zdravstvene obravnave povečati število diplomiranih medicinskih sester, ki so izobražene v skladu z direktivo EU, in zmanjševati število srednješolsko izobraženih kadrov. Le z več znanja in odgovornosti lahko povečujemo kakovost zdravstvene obravnave. Mesto diplomirane medicinske sestre je ob bolniku, študijski programi so v prvi vrsti usmerjeni v izobraževanje in usposabljanje za klinično delo.
Vendar izobraževanje za vsako ceno zagotovo ni ustrezna rešitev, kljub jasno izraženi deficitarnosti poklica diplomirana medicinska sestra, saj morajo biti za izvajanje študijskega programa v skladu z direktivo zagotovljeni ustrezni pogoji tako na strani visokošolskega zavoda kot na strani zdravstvenih zavodov. V Sloveniji trenutno deluje pet visokošolskih zavodov, ki izvajajo redni in izredni študijski program prve stopnje zdravstvena nega. Poleg tega so se v zadnjem letu v Sloveniji ustanovili še trije visokošolski zavodi, ki izvajajo izredni študij zdravstvene nege. Skupno kar osem visokošolskih zavodov, trije v okviru univerz in pet zunaj univerz. Slej ko prej se bodo pokazali vsaj trije problemi s svojimi posledicami, ki si jih danes še ne priznamo, to so pomanjkanje usposobljenih visokošolskih učiteljev, premajhna zmogljivost učnih baz in nezadostno število kliničnih mentorjev za tako velik obseg kliničnega usposabljanja na visokošolski ravni.
Zanimivo je narediti primerjavo z zdravniki, ki so v Sloveniji prav tako deficitarni poklic, pa ne ustanavljajo novih medicinskih fakultet, saj se zavedajo problema pomanjkanja visokošolskih kadrov za učenje in problema majhnosti, ko se večina medicine "dogaja" v dveh največjih centrih ter nekaj inštitutih in klinikah. Vsekakor bo čas pokazal, ali so poteze v zadnjih letih na področju visokošolskega izobraževanja v zdravstveni negi bile pravilne. Pričakuje se kakovostno izvedbo programov in diplomante, ki bodo prepoznani po usposobljenosti za strokovno in razvojno delo. Smisel ni v količini, temveč v kakovosti izobraževanja. Gre za odgovorno delo s pacienti, pri čemer je treba slediti ciljem programa in kakovostni izvedbi. Enako velja za študij druge stopnje zdravstvene nege. Bistvo izobraževanja na magistrski ravni je oblikovanje stališč in vrednot do lastne prakse in razvoja ter pridobitev znanja za raziskovalno in razvojno delo v kliničnem okolju. Tovrsten študij se lahko izvaja le z angažiranjem tujih visokošolskih učiteljev, saj Slovenija nima dovolj lastnih kadrov, kar je posledica nerazvitega podiplomskega izobraževanja v preteklosti. Vključitev tujcev je treba študentom predstaviti kot prednost, saj spoznajo pristope in izkušnje tujih držav, kar jih bogati in jim daje širino v znanju in razumevanju.
Odgovor v zvezi s pomanjkanjem diplomiranih medicinskih sester v Sloveniji je zelo preprost. Izobraževanje za ta poklic je treba postaviti na stopnjo izobraževanja, ki jo predpisujejo direktiva EU in druge navedene usmeritve na tem področju, na drugi strani je treba postopno povečevati število diplomiranih medicinskih sester v kliničnem okolju. Povečevanje znanja v tej poklicni skupini se ne sme gledati le kot strošek, temveč kot potencial, ki bo pomembno prispeval k učinkovitosti in kakovosti zdravstvene obravnave. Gre za proces spreminjanja, ki ga ne moremo izvesti čez noč, vendar ga je treba artikulirati in postaviti mejnike in cilje ter slediti kakovosti v visokošolskem izobraževanju, potrebam procesov zdravstvene obravnave in ukrepom menedžmenta zdravstvenih institucij za reševanje opisane situacije. Potrebe pacientov to zahtevajo danes, kmalu pa bo to izraženo tudi skozi pričakovanja uporabnikov zdravstvenih storitev.
Doc. dr. Brigita Skela Savič, dekanja Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice
