Izhajajoč iz ideje Paula Kleeja, ki je menil, da je ključno dejanje resnične kreacije ustvariti praznino, je tudi Komelj zastavil sveže izhodišče, da je partizanska umetnost v odnosu do "še-ne-realiziranega" pravzaprav odpirala prostor za "še-ne-obstoječe". In ta "nova umetnost" naj bi se navezovala na "grajenje" nove družbe čeprav kultura in umetnost v partizanskem gibanju, ki sta se sicer konkretno povezali z revolucionarnim gibanjem, nista nastopali kot nadomestek za politiko. S tem je partizanska umetnost dobila novo avtonomnost, ki se je oddaljila od meščanskih elit in se vrnila k ljudskemu.
Miklavža Komelja, ki je svoje lansko predavanje razumel tudi kot droben prispevek k marksistični teoriji umetnosti, je problematika tako prevzela, da je količina njegovih zapisov že med pripravo presegla potrebne okvire, zato je poznejša ponudba založbe *cf., da predavanje poglobi v knjižni izdaji, prišla kot naročena. Povabilo je v svojem entuziazmu vzel zelo zares in v razmeroma kratkem času spisal 640 strani dolgo razpravo z naslovom Kako misliti partizansko umetnost?, ki jo je v minulih dneh spet v obliki predavanja predstavil javnosti.
Revolucija in kulturna produkcija
Komelj priznava, da je med pisanjem knjige zaradi številnega dodatnega gradiva (iz Arhiva Slovenije, Muzeja novejše zgodovine, po dragocenih pogovorih s številnimi partizani in takratnimi kulturniki, kot so Bogdan Osolnik, Bogo Gorjan, Alenka Gerlovič, Ignac Gregorač...), ki ga je v tem času prebrskal, v marsičem spremenil svoje razumevanje te problematike. Knjigi je potem lahko dodal tudi številne opombe, ki bralcu omogočajo poglobljeno prepoznavanje in kontekst fragmentov revolucijske polifonije. Pisanje je razgibal z nekaterimi tezami iz ideološke polemike z Rastkom Močnikom na temo partizanske umetnosti v Likovnih besedah, dodal pa je tudi nekatera arhivska dejstva iz dolgega pisma s tezami o partizanski poeziji, ki mu ga je pred časom poslal mladi teoretik Lev Centrih.
Knjiga je zagotovo polemična in zelo aktualna že zato, ker govori o partizanstvu. Kot pravi avtor, ni želel prilivati olja na ogenj pri neproduktivnih polemikah o NOB in revoluciji v slovenskem prostoru, ki blokirajo mišljenje preteklosti in sedanjosti, ampak je želel dvigniti raven razprave o partizanstvu, revolucionarno preteklost iztrgati konformizmu, hkrati pa v sedanjosti kljubovati kriminalizaciji NOB, ki jo sočasno poglabljajo desničarske evropske resolucije o totalitarizmih, da bi vnaprej blokirale nova (delavska) gibanja v boju za nujne družbene spremembe. Sesuvanje globalnega kapitalizma, ki jasno kaže na brutalna protislovja tega družbenega sistema, je hkrati pokazalo tudi na aktualnost tega, za kar so se borili partizani.
Na vprašanje, kdaj sklicevanje na 2. svetovno vojno blokira videnje sodobnih problemov in kdaj je navdihujoče za njihovo reševanje, ni mogoče odgovoriti enoznačno, vsaj v primeru partizanstva ne, zato ga je treba premisliti na novo. "V tej knjigi pišem o umetnosti v kulturni revoluciji. Slovenski desničarji hočejo danes prikazati, da je partizansko gibanje poleg NOB izvajalo revolucijo (v negativnem smislu), in kažejo na kupe odkopanih kosti, v tej knjigi pa kot dokaz, da je res šlo za revolucijo, navajam kupe partizanskega tiska in drugih manifestacij kulture in umetnosti. S tem nočem minimalizirati nasilja in travmatičnih ekscesov, toda kupi kosti ne morejo biti dokaz, da se je dogajala družbena preobrazba; prej bi rekli, da govorijo o njenih težavah," meni Komelj.
Mobilizacija ustvarjalnosti
Ena ključnih tez knjige je tudi ta, da šele perspektiva revolucije omogoči, da neverjeten izbruh kreativnosti med ljudmi v tistem času vidimo kot proces radikalne družbene preobrazbe, ne pa zgolj nekakšno folkloristiko. "Partizanska umetnost nam še posebno jasno kaže na nevzdržnost etnocentrističnega pristopanja k partizanstvu," je prepričan Komelj. Nacionalistična fantazma o "cmeravosti in slovenskemu narodu prirojeni liričnosti" Edvarda Kardelja iz tridesetih let 20. stoletja, ki je bil potem med vojno najvišji slovenski predstavnik v vodstvu jugoslovanskega osvobodilnega gibanja, se je morala umakniti. Okupacija in z njo povezano sistematično raznarodovanje sta leta 1941 izzvala revolucionarno situacijo, ki je v množicah utrdila zavest, da je boj za nacionalno osvoboditev mogoč samo kot boj za novi svet.
Spremenile so se koordinate mišljenja in spremenila se je tudi konotacija besed, ki niso dopuščale zamegljevanja in vmesnosti, temveč so zahtevale zavzetje nedvoumnih pozicij. Od tu tudi recimo izbruh slovenske partizanske poezije, ki je pomembno sodelovala v procesu konstituiranja nove mnoštvene revolucionarne subjektivnosti. Partizanstvo je bilo torej že na začetku nosilec kulturne revolucije, ki je mobilizirala kreativnost ljudskih množic, kot je v partizanskem dnevniku razmišljal tudi pesnik Edvard Kocbek.
