Rahločutni svetovi intime

Prizor iz filma Hrepeneč po ljubezni animatorke Špele Čadež (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Kot pravi Čadeževa, se je začela ukvarjati z animiranim filmom po naključju, potem ko je obiskala festival animiranega filma v Annecyju ter se zaljubila v to umetniško zvrst. Tako je po diplomi ljubljanske Akademije za likovno umetnost nadaljevala s študijem na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu, kjer se je usmerila k animiranemu filmu. Že med študijem je končala prvenec, kratki lutkovni animirani film Zasukanec (2004), za katerega je na festivalih po vsem svetu prejela več kot trinajst nagrad. Poleg tega pa je žirija mednarodnega festivala animiranega filma ANIME v Bruslju, kjer je ta film prejel tudi nagrado za najboljši študentski film, Zasukanca nominirala še za nagrado Cartoon d'or, ki jo podeljuje Evropska zveza animiranega filma skupaj z Evropsko unijo. Študij je zaključila z diplomskim filmom Hrepeneč po ljubezni (2007), ki je prav tako prejel številne nagrade na festivalih po vsem svetu, med drugim nagrado za najboljši študentski film na festivalu AniMadrid.

Tisto, kar jo vedno znova vleče k animiranemu filmu, je po njenih besedah predvsem občutek, "da lahko oživiš tako rekoč mrtve stvari, ko lutke poosebiš, jim vdihneš zgodbo in s tem tudi življenje". "Prav tako mi je všeč komunikacija z občinstvom, kadar vidim, da je tisto, kar sem želela povedati, sprejeto pozitivno." O razlogih, zakaj je vse svoje dosedanje filme posnela v tehniki stop motion, pa je dodala: "Razlog, da sem Zasukanca posnela v tehniki stop motion, je bil ta, da sem hotela delati z lutkami. Izkušnja je bila sicer dobra, a sem vseeno želela naslednji projekt izpeljati v drugi tehniki. Ko pa sem začela razmišljati o filmu Hrepeneč po ljubezni, sem ugotovila, da so mi lutke najbolj pri srcu, kar me je pripeljalo nazaj k tehniki stop motion." Vsebinsko so vsi njeni filmi zelo osebni, lirični in nežni ter s pretanjeno rahločutnostjo govorijo o ljubezni, avtorica pa v univerzalno pripoved vpleta detajle, ki sežejo v srce gledalca. Kot je dejala avtorica, se je ljubezenski tematiki v drugem filmu hotela izogniti, vendar je na koncu ugotovila, da je ta tema prava: "Vedno so mi bile všeč osebne zgodbe, zgodbe malih ljudi, ki pripovedujejo o stvareh, ki so lahko v širši perspektivi nepomembne, za določenega človeka pa so neprecenljive."

Razstava, ki ponuja vpogled v proces nastajanja animiranega filma, je nastala v sodelovanju z 2. Bienalom neodvisne slovenske ilustracije, obenem pa je tudi del spremljevalnega programa 6. mednarodnega festivala animiranega filma Animateka 2009, ki se bo začel 7. decembra. Na ogled bo do konca leta.