Dost' 'mamo

Prejšnjima dvema protestoma je skupno, da je sindikatom z njihovimi zahtevami uspelo. Pred štirimi leti je štiridesettisočglava množica na zasneženem Kongresnem trgu sesula načrte Janševe vlade o uvedbi enotne davčne stopnje, sedem let prej pa so dosegli zanje zadovoljiv kompromis z Drnovškovo vlado. Glede na izkušnje in dovzetnost vsake vlade za podporo v javnosti so v sindikatih prepričani, da jim bo uspelo tudi tokrat.

Po drugi strani pa je med omenjenimi demonstracijami tudi velika razlika. Prejšnji dve sta bili izvedeni v času gospodarske konjunkture, medtem ko se danes soočamo z recesijo, globoko luknjo v državnem proračunu in hitro naraščajočo brezposelnostjo. K temu je treba dodati, da o enotni davčni stopnji ni bila trdno prepričana niti Janševa vlada sama, očitna klofuta s strani javnosti pa ji je bila obenem dober izgovor, da se znebi tudi njej že nadležnih mladih neoliberalcev.

Tokrat je vložek bistveno večji - pokojninska in zdravstvena reforma sta ključni projekt in izziv Pahorjeve vlade. Glede minimalne plače pa nasprotnik ni le eden, temveč sta dva. Delodajalci, ki jim niso prav nič mar lestvice priljubljenosti, so odločno proti kakršnemu koli povišanju minimalne plače, saj se upravičeno bojijo, da bi to povzročilo splošen pritisk na dvig plač. S svojimi opozorili o množičnem propadu že tako obubožanega gospodarstva jim je uspelo prepričati tudi premierja, ki je (v nasprotju z ministrstvom za delo) v zadnjih dneh ugotovil, da je boljša kakršna koli kot pa nikakršna plača in da bi bile nove horde brezposelnih prevelik strošek za državo.

Da gre tokrat zares, dokazujejo številna opozorila o smiselnosti demonstracij v sedanjih razmerah in številni pritlehni napadi na sindikate. Res je, da so sindikati v času "debelih krav" zaspali in da jih je k večji aktivnosti spodbudil šele spontan upor delavcev v Gorenju in Muri. A res je tudi to, da so zadnja leta neuspešno poskušali spodbuditi tako razpravo o minimalni plači kot o novem plačnem modelu za pogajalsko mizo. Če kaj, lahko sindikatom očitamo pomanjkanje marketinškega znanja, saj niso znali poudariti, da so delodajalci septembra s pogojevanji o spremembah zakona o delovnih razmerjih povsem blokirali delo delovne skupine za pripravo zakona o minimalni plači. Tudi povezovanje dveh povsem različnih problematik, minimalne plače in pokojninske reforme, na istem mestu je precej nespretno: ne deluje kot odločna zahteva, temveč prej vzbuja občutek, da gre za še eno vsesplošno tarnanje nad vsem in vsakomer.

Naj bo tako ali drugače, današnji protesti so normalna reakcija nezadovoljstva nad sedanjimi razmerami. Njihov smisel in sporočilo bi moralo biti: nočemo več kot ovce trpeti posledic samovoljnih odločitev tistih, ki imajo moč in oblast. Da se ti zamislijo, je danes enako dober trenutek kot včeraj, zagotovo pa boljši kot jutri - še zlasti če bodo stvari tekle naprej tako kot doslej.