Največja vrednota: SAPO

Lani umrli analitični in kritični mislec Taras Kermauner ostaja s svojim opusom velik intelektualni izziv sodobnosti. (Foto: Dokumentacija Dnevnika)

Humanistu, pisatelju in filozofu se je s svojimi razmisleki o različnih področjih njegovega delovanja poklonilo deset razpravljalcev, občinstvo pa sta v problematiko njegovega ustvarjanja uvedla Ivo Svetina in Alenka Goljevšček - Kermauner, ki sta predstavila glavne poteze njegovega življenja, dela in opusa.

Namenoma na obrobju

Tako Svetina kot Goljevščkova sta ob Kermaunerjevem esejističnem in literarnoznanstvenem delu izpostavila njegov specifični družbeni položaj. Mislec, ki ga danes častimo, je namreč večino svojega časa preživel na kulturni in družbeni margini. Alenka Goljevšček - Kermauner je tako pričevala o konfliktih, ki so med njim in kulturniško sceno potekali skozi celotno Tarasovo življenje, ti pa naj bi izvirali predvsem iz njegovega posebnega interpretativnega sistema, v katerem je bila glavna vrednota SAPO (svobodna avtonomna posamezna oseba) in ne družba, kot je bilo zaželeno. Čeprav se lahko zdi, da je Kermaunerjeva družbena distanca zadevala le pretekli sistem, vendarle ni tako. Mislec se je namreč odmaknil tudi od nove države, in sicer že v osemdesetih letih, ko se je srečal z nacional(istič)nimi idejami Nove revije, ki jih je javno ocenil kot "nič drugega kot nemoderen in preživet družbeni model".

"Taras je verjel v misel o preoblikovanju nacionalnega duha, to pa je poskusil uresničiti tudi z zvestim popisovanjem slovenske duhovne zgodovine, čemur se je predajal z zavzetostjo in erotično strastjo in večkrat tudi namenoma pristransko," je pojasnil Ivo Svetina. Njegovo življenjsko pot je tako obeležil neverjetni poskus ponovne interpretacije prav vseh slovenskih dram. RSD ali Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike obsega celih 130 knjig, v katerih je zaobjel na stotine tako znanih kot že zdavnaj pozabljenih del. Dodatna posebnost tega projekta je bilo prizadevanje, da bi vse te drame postavil v okvir novega interpretativnega sistema, ki bi pokazal, da vsaka drama vsebuje model človečnosti, po katerem poteka naše življenje, je pojasnila njegova življenjska sopotnica. "Drame je preučeval mikroskopsko, od stavka do stavka, ves ta kaos nepreglednih podatkov pa je naknadno mrežil v tri povsem izvirne interpretativne modele."

Novi jezik kratic

Večina tekstov RSD je zapletena in težka za branje, ne samo zaradi kompleksnosti njegove misli, temveč tudi zaradi uporabe jezika in njegove znane "kratiščine" oziroma uporabe kratic, kot sta RSD in SAPO. "Bil je prepričan, da si lahko, če že pesniki izumljajo svoj hermetičen jezik, tudi novi znanstvenik in nova znanost privoščita enako," je pojasnil Ivo Svetina. Poleg tega je Kermauner sovražil izraz "bralcu prijazno" in je od bralca zahteval, naj vloži v branje prav toliko energije, kolikor je je v pisanje vložil sam. "Seveda je na to tradicionalna univerzitetna znanost lahko le odprla usta ali zamahnila z roko!" je predstavil reakcijo akademske srenje Svetina.

Druga pomembna točka Kermaunerjevega intenzivnega intelektualnega delovanja je bilo spremljanje poezije. Definiral je več modelov literarnega pojmovanja, kot so reizem, ludizem, lingvizem, karnizem, magizem, bil pa naj bi tako dejaven, da je pisal spremne besede "tako rekoč vsaki pesniški zbirki". "Dela, ki jih je obravnaval, je odkrival v skoraj ljubezenskem dialogu," se spominja njegova žena. "Vendar to ne pomeni, da poleg navdušenja ni premogel skepse," dodaja Svetina. "Stalno je opozarjal na tedanjo tendenco, ki je poezijo vodila na rob esteticizma, lepotičenja; tako je za eno mojih zbirk zapisal, da je soboslikarstvo in je, kljub temu da sva potem nekaj časa hodila drug mimo drugega, imel prav!"

Neraziskana področja

Veliki personalist je ob zanimanju za poezijo in dramatiko razvil tudi svoj teološki sistem, v katerem je bila središčna točka "odpiranje drugemu in drugosti", največja vrednota pa posameznik. O teologiji drugega bo "treba še marsikaj povedati", posebej o Kermaunerjevem nenavadnem odnosu do krščanstva in katoliške cerkve, v katerih je, ob osupli reakciji kulturniške večine, "poskusil najti tisti prostor, znotraj katerega bi lahko še ostal SAPO," je prepričan Svetina.

Neraziskanih področij Kermaunerjevega ustvarjanja je še veliko, mogoče pa bo v prihodnosti še prišla priložnost za njihovo osvetlitev, saj Ustanova Tarasa Kermaunerja s predsednico Manco Košir na čelu, načrtuje redno prirejanje bienalnih simpozijev o njegovem delu. Poleg tega bodo poskusili ohraniti njegovo dediščino z ustanovitvijo štipendije, ki bo podeljena mlademu raziskovalcu na področju slovenske dramatike, ki bi vsaj v nekem smislu nadaljeval njegovo delo.