Brez pretiranega patosa veteranov

(Foto: dokumentacija Dnevnika)

Z večinskim občinstvom z naše strani meje, ki ga je basist Chris Novoselic vzhičeno pozdravil: "Dober večer, mi smo Bijelo dugme!", je bil Trst naš. Petnajst let po koncertu Nirvane v Ljubljani in smrti grungea so njeni soborci, skupina Mudhoney, končno prišli v Ljubljano in zvlekli v Kino Šiška številne obraze z omenjenega koncerta iz analov, okrepljene z mlajšimi rodovi.

Kvartet Mudhoney je že s svojo pred(z)godbo Green River dodobra podmazal rockovsko eksplozijo s severozahoda ZDA konec osemdesetih let, s protogrunge himno Touch Me I'm Sick pa je dal dodatnega pogona lokalnemu pojavu, ki se je po Nevermind in komercialnem prodoru Pearl Jam, Alice in Chains, Soundgarden in drugih preobrazil v globalni fenomen. Mudhoney so bili vedno zraven, vendar bolj ob strani in dvajset let pozneje ni nič drugače. Ne več mladi, še vedno pa punkovsko ošabni, ne igrajo po svetu, da bi spreminjali in pretresali rockovske tokove. To avreolo prepuščajo mlajšim rodovom. Pri najavljanju ljubljanskega koncerta se je marsikdo ulovil v zanko zgodbe o grungeu in nevedno zanemaril dejstvo, da Mudhoney niso spet skupaj, ampak ustvarjajo že vseh dvajset let. Na svoji poti so se srečali s številnimi težavami, ki so jih preskočili v tovariškem duhu. Svoje nove (z)godbe gradijo na kontinuiteti, ki je stopila na dan tudi na odru Kina Šiška. Žal tega nemojster luči ni znal poudariti z osvetljavo, ki postaja rakasta rana novega večnamenskega kulturnega centra v Ljubljani. Zato pa se je z dovolj glasnim truščem čez oder razlil slap rockovskega kerozina. Mudhoney so z navidezno hladnim, notranje pa zelo brezkompromisnim nastopom zaobjeli ključni kos svoje diskografske pogače. Ni šlo za koncert "the best of", izbranih najboljših pesmi. Skozi svežino vseh, tako tistih izpred dvajsetih ali petnajstih let kot novejših, z zadnjih albumov, se je poudarila zaokroženost samosvojega, prepoznavnega in avtorsko močnega naboja kvarteta. V svoji godbi še vedno zaobjemajo in nadgrajujejo zlate trenutke ameriške podtalne rockovske godbe od šestdesetih do osemdesetih let, od obskurnih garažnih rockovskih imen prek revolucionarnega zvoka Stooges do punkovske in hardcorovske nabritosti, kar so tudi tokrat ponazorili z izborom koreninskih obdelav Dicks in Fang. Mudhoney niso zvezdniki in sami čuvajo svoj oder, s čimer se je še bolj potrdila njihova odrska neomajnost; ostali so surovi in neotesani, kar je navdušilo njihove vrstnike - sopotnike, mlajšim rockovskim rodovom pa so namignili na rudimentarne potenciale, ki primanjkujejo dobršnemu delu rockovskih skupin danes.

Izbor domačih predskupin ni bil naključen. Prvi, Dicky B. Hardy, so po Hic Et Nunc in Res Nullius v devetdesetih letih sodili v jedro slovenskega garažnega punk rocka. Po letošnjem povratku na odre z novim pevcem Brunom Subiottom bi jim zagotovo pristajalo drugo ime, saj se ne naslanjajo na pobezljano garažno zapuščino. Mračen, psihedeličen rock Dicky B. Hardy II. je nihal z neuigranostjo. Zagrabil je v redkih trenutkih z bolj ostrimi, stoogesovsko trdimi numerami.

Bolj odločni in prepričljivejši so bili The Frictions, skupina Seattelčana v Sloveniji Chrisa Eckmana, ki s skupino Walkabouts sodi med sopotnike Mudhoney in obenem v jedro seattelskega dogajanja na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta. Z bobnarjem Luko Šaleharjem ter kitaristom in basistom Hic Et Nunc ustvarja zelo viharen americana rock, v katerem se kopičijo kitarski lirični sloji, pripeljani do roba izbruha. Dobra samokontrola je preprečila eksplozijo. Ta je bila prepuščena skupini Mudhoney, ki je brez patosa veteranov oddelala nastop in z njim vse prisotne pripravila na morebitni prihajajoči revival grungea, ko se ne bo več pozabljalo, da je vse to samo punk rock.