Še vedno divja, a nič več besna

(Foto: dokumentacija Dnevnika)

Njeni prvi glasbeni posnetki segajo v leto 1982, ko je na albumu Garyja Kaila Zurich 1916 pridala nekaj dadaistično navdahnjenih vložkov. Pozneje je sodelovala v skupinah The Neon Veins in Invisible Chains, nato pa za nekaj let umolknila. Z vso silovitostjo se je vrnila leta 1993, ko je z Barryjem Adamsonom norela v projektu Ethyl Meatplow in posnela izjemen album Happy Days, Sweetheart, kakofonično glasbeno mešanico, pospremljeno s provokativnimi nastopi. Njena naslednja glasbena formacija je obstajala dlje časa: to je bil netipični punk-rockovski bend Geraldine Fibbers, s katerim je leta 1995 izdala odličen album Lost Somewhere Between the Earth and My Home. Sledile so uspešne turneje - vse do leta 1998, ko je Carla Bozulich skupaj z zvestim glasbenikom Nelsom Clinom oblikovala novo zasedbo Scarnella, izrazito nekomercialno zasnovan in eksperimentalno odprt projekt. Leta 2003 je sledil njen medijsko najbolj odmeven album Red Headed Stranger, kjer je v country maniri povsem redefinirala istoimenski album prvaka country glasbe Willieja Nelsona.

Leta 2006 se je začelo njeno sodelovanje z založbo Constellation, ki traja še danes. Zanimivo, je prva nekanadska glasbenica, ki je podpisala pogodbo za to vse bolj prepoznavno kanadsko založbo. Kar pravzaprav ni naključje: "Že leta prijateljujem z Donom in Ianom, lastnikoma založbe. Sem velika ljubiteljica glasbe, ki jo izdajajo, poznam tudi večino glasbenikov, ki snemajo tam. Tako da sem v Montrealu samo zbrala druščino in z lahkoto smo se lotili dela. Rada imam vse te fante," mi je pojasnila v elektronskem pogovoru. Pri Constellation je najprej objavila "solistični" album z naslovom Evangelista, kar je pozneje postalo tudi ime njene spremljevalne zasedbe, ravno v času turneje pa bo luč sveta ugledal že naslednji album pod imenom Evangelista, Prince of Truth. Carla Bozulich je dejansko ujela duh, ki sicer preveva to založbo in ga poustvarjajo glasbeniki iz skupin Thee Silver Mt. Zion ali Gospeed You! Black Emperor, s katerimi muzicira tudi v svoji trenutni glasbeni inkarnaciji. Tako na njenem najnovejšem glasbenem izdelku slišimo tudi znanca z ljubljanskih odrov Shahzada Ismailyja in Chesa Smitha (oba sta tudi člana Ribotove spremljevalne zasedbe Ceramic Dog), tu so še Jessica Catron, Nels Cline, Devin Hoff in drugi.

Album Prince of Truth lahko zapelje poslušalca v temne, vizionarske pokrajine. Carla Bozulich priznava, da jo položaj v svetu žalosti. "Nekaj upanja prihaja z Obamo, toda težav je toliko, da pravih sprememb sploh še nismo zaznali. Praktično ničesar ni mogoče storiti brez boja in celo takrat je skoraj nemogoče pomagati navadnemu človeku. Sama vedno stremim k ljubezni in miru in žalosti me, da moja glasba ne deluje tako tudi na poslušalce. Toda to je moje popotovanje, na katerem se včasih ne počutim najbolje. Verjemite mi, želim si, da bi ljudje začutili mojo ljubezen."

Vokal je nedvomno njen zaščitni znak. Če je bila v preteklosti punkovsko nabrita in neujemljiva ter je dobesedno strašila s svojimi zvočnimi eskapadami, je sčasoma svojo zvočno sliko nekoliko umirila. Včasih spomni na zgodnjo Patti Smith, ko modelira z glasom, tu pa tam zarohni v maniri kakšne Diamande Galas, zadnji album pa v vokalnih šepetanjih obudi referenco na PJ Harvey. Posebnih trikov in receptur za ohranitev grla v dobri formi nima: "Vse, kar potrebujem, je le skupina dobrih glasbenikov, in potem pojem, pojem, pojem. Igram namreč na toliko nastopih, kolikor jih zmorem!"

Na svoji umetniški poti je Carla Bozulich prešla različne umetniške metamorfoze, ki jih je poimenovala po svojih umetniških projektih. Pod imenom Evangelista omamlja s svojim značilnim močnim glasom in posebnimi, atmosferično zasnovanimi kompozicijami, čeprav jo, kot pravi, še vedno mamijo nedokončane stvari iz melodično punkovskega obdobja projekta Geraldine Fibbers. "Prav kmalu bi spet rada naredila nekaj pesmi v tem stilu. To je bilo smešno; vse razlike, ki jih v glasbi slišiš in občutiš, imajo namreč največ opraviti s tem, kar se mi je takrat podilo po duši. V obdobju Fibbers sem bila besna na veliko fantov in punc, na ves svet, danes čutim drugače, vznemirjajo me drugi problemi." Glasbeni in estetsko literarni navdih med drugim črpa iz večne glasbe Patti Smith, Jimija Hendrixa, ESG, Bikini Kill, knjig Kurta Vonneguta, Mihaela Bulgakova in veliko drugih. Je žanrsko neumestljiva, boemsko razbrzdana in svobodna umetnica, ki zase pravi, da ni nikoli razmišljala v terminih spola: "Nikoli, še najmanj pa v glasbi, to ni bila moja tema. Vsekakor pa sem se z leti spremenila, postala sem bolj divja in istočasno bolj občutljiva. V vsakdanjem življenju nimam nobenih zavor in ne čutim sramote." V prihodnje namerava posneti album, ki bi bil znova bolj osredotočen na samo obliko pesmi, ima pa še en cilj: "Rada bi končno odkrila način, kako preživeti z glasbo, ki jo igram, kako plačati bend in vse račune."