Na tej seji gospa ministrica Irma Pavlinič Krebs brezkompromisno vztraja, da se pol leta star vladni sklep o znižanju zaposlenosti v javni upravi za dva odstotka spoštuje, ali pa naj se vlada odloči, da svoj lastni sklep spremeni, če ga ni sposobna realizirati. Pahorjev poskus umirjanja, da bi se o tej točki še usklajevali, ministrica ostro zavrne:

"Ne, predsednik, pol leta je mimo. Nimamo se več kaj meniti!"

Za javnost sta po tej seji pred kamerami oba nastopila mehko, toda to ni več moglo spremeniti vtisa, da ministrica zna spraviti predsednika vlade do obupanega vzdiha, kot se je slišalo na posnetku, ministra Zalarja do grožnje z odstopom, ministrico Kresalovo pa do nestrpnega obrambnega vzklika: "Valjda vem, koliko jih imam!", ko ji Pavlinič-Krebsova našteva podatke, koliko je zaposlenih na notranjem ministrstvu.

Podpredsedniška prtljaga

Premier Pahor je vedel, koga si jemlje v ekipo, ko je ministrstvo za javno upravo zaupal nekdanji kolegici iz državnega zbora. V času, ko je sam predsedoval državnemu zboru, je bila Krebs-Pavliničeva podpredsednica, ki je svoje nastope v državnem zboru opravila kultivirano in brez incidentov. Podlag za sklepanje o njeni politični karieri ni bilo, še zdaleč pa ne ljudskega navijanja "Irmo za premierko", ki se je pojavilo na spletnih forumih, odkar je ministrica. Podpredsedniško mesto v državnem zboru ji tudi ni dalo takšnih možnosti za operativno delo kot ministrsko, in to ravno na področju, ki ga dobro pozna, in zato ve, kaj je treba storiti, da javna uprava postane manj formalistično toga in bolj življenjska. Turbolenten čas gospodarske krize jo pri tem za zdaj ves čas od nastopa ministrske funkcije omejuje. Prisiljena se je ukvarjati z varčevalnimi ukrepi, zamrznitvami prejemkov zaposlenih v javni upravi, zniževanjem stroškov, števila zaposlenih, podedovanimi Virantovimi reformami, le z ustrojem javne uprave kot sistemom, ki vpliva na življenje državljanov, niti približno toliko, kot bi hotela.

Čez noč se je kvalificirala za pogajalko s šefi sindikatov, ki so v bran svojega članstva kot jež iztegnili ostre bodice, toda prej kot nekdanjemu ministru Virantu ji je uspelo, da so jih tudi umaknili. V pogajanjih s šefi sindikatov je dosegla sporazum, ki pomeni za 360 milijonov evrov prihrankov v letu 2010 na račun prejemkov zaposlenih v javnem sektorju. Sporazum, dosežen na nočnem zasedanju v začetku tedna, je predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki sicer velja za precej nepopustljivega pogajalca, ocenil kot uspešna. Če bo prihodnji teden vseh 16 sindikatov podpisalo aneks h kolektivni pogodbi, bo ministrica verjetno samo odkljukala obveznost vladnih varčevalnih ukrepov kot izpolnjeno, vendar tudi kot nedokončano delo. Z izjavo: "Plačni sistem mora biti jasen, pregleden, pravičen in stabilen, tak pa danes ni," je vrgla rokavico Virantovi plačni reformi, ki bi terjala 250 milijonov evrov dodatnega denarja.

Lovljenje političnega ravnotežja, popuščanje in zaostrovanje, približevanje vladnim ciljem in pritiski javnosti ne dopuščajo, da bi na terasi svojega stanovanja v Kotljah v miru razmišljala kot njen mladostni junak Sherlock Holmes iz domače knjižnice. Tudi sivih eminenc, ki bi ji svetovali iz ozadja, v svoji socialni mreži nima. Je samo Irma, ki piše svojo lastno politično zgodbo, dovolj opazno in vplivno, s tem ko je, kakršna je.

Obvladano, podloženo z nasmehom

Kaj jo razlikuje od ministrskih kolegov, ki jih premier včasih okara, medtem ko je njej pred kamerami že večkrat izrazil naklonjenost in pohvale? Gre za žameten dotik ženske v zoprnih okoliščinah? Za politično spretnost? Ali preprosto za njen način igranja na odprte karte, ki je razorožujoč v pogovorih na štiri oči. Njeni nastopi pred kamero so priučeno obvladani, podloženi z rahlim nasmehom in večinoma skrbno izbrano, priložnosti primerno govorico. Brez kamer je ministrica najprej Irma Pavlinič Krebs: s svojim temperamentnim značajem, izredno delovna, vztrajna, življenjska in prijetno duhovita sogovornica.

Ko bo Slovenija nekoč dobila svojo Angelo Merkel, ne bi več presenetilo, če bi bila to Irma Pavlinič Krebs, presenetil pa je njen vstop v politiko, ki ni izviral iz političnega aktivizma. V lokalnem okolju so jo leta 2000 kot načelnico upravne enote prepoznali za kandidatko, ki bi utegnila prinesti glasove LDS. In jih je. Bila je prva izvoljena poslanka v Mežiški dolini in v mandatu Drnovškove vlade v letih 2000-2004 podpredsednica državnega zbora. Naglemu političnemu vzponu je z zasukom volilnega telesa na desno sledil padec. Ko ni bila več poslanka, ni iskala službe v javnem sektorju. Umaknila se je v svojo domačo vas Kotlje in v družinskem blokovskem stanovanju začela delati kot odvetnica. V javnosti se skoraj ni pojavljala. Kako le, saj ždim nad papirji petek in svetek, da bo moj Pavlinič (tako ima navado imenovati svojega moža) čisto obupal, je rekla ob priliki. Od LDS se je poslovila neopazno, ne da bi prestopila drugam. Pozneje so jo aktivirali v Golobičevi Zares. Na zadnjih državnozborskih volitvah je v 5. volilni enoti na listi te stranke dobila največ glasov, a v parlament ni prišla, na Koroškem je dobil več glasov Miro Petek. S povabilom v vlado se je zgodil nov preobrat. Korošci so dobili svojo prvo ministrico, za katero prostodušno rečejo: "Naša Irma je fajn."

Nekje v ozadju njene bliskovite politične kariere je ostal madež, ki so ga njeni nasprotniki pogrevali v času volilne kampanje na podlagi izjave enega od izbrisanih, da je kot načelnica upravne enote Ravne neprofesionalno odpravila njegovo ženo, češ, da bo že zdržala brez njega. Za Pavlinič-Krebsovo je bil to nizek udarec, ki je temeljil na izmišljeni, a politično zelo priročni zgodbi. Sama je v začetku devetdesetih vložila nemalo truda, da se zaradi nejasnosti in pomanjkljivih določb zakona družine izbrisanih niso ločevale. Zakonodaja je bilo zanjo vedno nekaj, kar je treba spoštovati, a tudi spreminjati, če praksa pokaže, da so rešitve neživljenjske in krivične za državljane.

Njena spletna stran irmazakon.si ni več aktivna, v ljudski govorici pa se drži kot fraza, kadar ministrica svojim pobom - fantom (tako od nekdaj imenuje politične kolege) da vedeti, da niso študijski krožek, ampak da vladajo.