Uprizoritev Most na krvi (v izvirniku Na krvi ćuprija, predstava ima slovenske nadnapise), ki v naslovu aludira na Andrićevo mojstrovino, je nastala po dramatizaciji Avdićevega istoimenskega romanesknega prvenca, kakor sta si jo v monodramski zastavitvi zamislila skupaj z Maretom Bulcem. Kljub temu vsaj po formalnem okviru uprizoritev ni neke vrste žanrski hibrid, kot bi nemara pričakovali ob že povedanem ali pa ob trenutni naravnanosti glejevske produkcije; namesto tega se poda v razvijanje performansa o Muharemu (tega je Avdić pred časom uprizoril na festivalu Sajeta), ki ga tudi uvodoma povzema. V svojem pristopu, ki sledi načelu redukcije gledaliških sredstev, tako projekt izpostavlja golo prvinskost gledališkega medija.

Dogajalno je Avdićev roman postavljen v Bosno med- in povojnega obdobja ter sledi doživljanju zaprtega mladeniča, ki svoje "monologe" (pisemsko) naslavlja na brata. Uprizoritev se formalno in vsebinsko odloča za prikazovanje utrinkov iz romana (pa tudi Avdićevih pesniških besedil), ki jih v brlečem soju luči osvetljuje kot fragmentirane slike prereza stanja sveta in ga tako povzame v totaliteti povojnih deziluzij, družbene in moralne devastacije ter nihilističnega občutja, pa tudi v totaliteti nekega partikularnega življenja, ki zajema vse segmente človekovega delovanja - poklicnega, družinskega, ljubezenskega, znanstvenega, političnega oziroma militantnega; to stori z multifunkcionalno izrabo žareče žarnice, ko ta med vsakodnevnimi opravki gori na prsih v domoljubnem zanosu, obešnjaško visi ob nemožnosti ljubezni, nato nenadoma postane mikrofon v distanciranem komentiranju evolucijskega toka sveta ali falični objekt v življenjskem "nadrkavanju" vsakršnih idealov. Medtem pa se vizualna podoba iz golega fizisa postopoma preoblači v gosposkost smrti.

Kljub vezanosti tematike na specifično in individualno dojemanje v konkretiziranem prostoru in času, ki mestoma poseže po kritiki delovanja sistema oblasti (v času vojne anarhije, posredno pa dregne tudi v aktualno situacijo) skozi posamezne tone zajedljivo grenkega humorja, je Most na krvi predstava, ki je dragocena predvsem po izrisu univerzalnih, vse preveč človeških stanj v brezupnih situacijah. S simplificiranim preigravanjem gledaliških elementov preusmerja pozornost na nepogrešljivo Avdićevo enigmatično prezenco, ki več kot suvereno obvladuje prizorišče z zrelo in precizno izpeljavo ter intenzivnostjo doživeto podanega monologa, čeprav (oziroma prav zato, ker) je njegov manevrski prostor skrčen in obkoljen z vseh štirih strani ter s tem ostaja zaprt v povojno Bosno.

V niveliziranem in razparceliranem avditoriju je tako gledalec tisti, ki je ob taktično odmerjenih nagovorih občinstva neposredno izpostavljen odrski mahinaciji, a ostane kljub ostrini in celo napadalnosti izpovedanega vsrkan v magično zamaknjenost presežnega. Intenzivirana neposrednost doživetja se ob petju poslednjih verzov v ritmu odtekajočega življenja steka v eno močnejših gledaliških izkušenj zadnjega časa. Skratka, "da ne izdamo patetike": pretresljivo, primordialno, celo sublimno.