Majhen, toda hkrati velik festival

Lahko bi rekli, da na podoben način deluje tudi sam festival - v predfestivalskih in festivalskih dneh se namreč zavzeti "Otočani" prelevijo v multiple osebnosti in opravljajo tisto, čemur bi s sodobnim angleškim besednjakom rekli "multitasking" povezujejo program, skrbijo za novinarje, zabavajo festivalske goste, pojasnjujejo programsko zasnovo, razmišljajo o podmenah "tistega urugvajskega filma" in obenem naročajo, kam naj ekipa shrani stole po projekciji. "Kino Otok je letos 'težak' 160.000 evrov, kar je za trikrat ali vsaj polovico manj, kot stanejo takšni festivali v tujini, zato je jasno, da v njega vložimo ogromno prostovoljnega, neplačanega dela," pojasnjuje direktorica festivala Lorena Pavlič.

Težko pričakovana vrnitev

Kino Otok se je po enoletnem premoru, katerega vzrok so bili zapleti s financiranjem in Filmskim skladom, ki je pod vodstvom Igorja Prodnika lani odtegnil podporo festivalu, zopet vrnil na Obalo z novo direktorico, a s starimi temelji. Izhodišči festivala sta namreč še vedno enaki: osredotočenost na manj znane kinematografije Latinske Amerike, Azije, Afrike in vzhodne Evrope ter poglobljeno predstavljanje filmov in njihovih ustvarjalcev. V nasprotju z drugimi festivali, kjer filmarji priletijo na rdečo preprogo samo za dan ali dva, je večina "otoških" gostov aktivno soudeležena na festivalu vse dni njegovega trajanja. Prav tako Kino Otok že leta predstavlja manjše število filmov (letos 25) in, v primerjavi z drugimi majhnimi in napol prostovoljnimi festivali, nima želje, da bi nekoč postal velik in obsežen. "Prvo festivalsko leto smo imeli več filmov, a si jih publika ni utegnila ogledati niti polovico," pojasnjuje Lorena Pavlič. "Zakaj bi si torej želeli postati 'veliki'? Raje bomo imeli manj filmov, ki pa bodo kakovostni in jih bomo predstavili tako, kot si zaslužijo - z vso možno pozornostjo."

Film, ki si nedvomno pribori velik del festivalske pozornosti, je otvoritveni. Kot že rečeno, je šlo za stvaritev mogoče najbolj prepoznavnega festivalskega gosta letos iranskega režiserja v Iranu prepovedanih filmov in dobitnika nagrade občinstva na Kino Otoku 2006 za film Polno ali prazno - Abolfazla Jalilija. Njegov Hafis je poetično delo, prepleteno s stihi istoimenskega perzijskega pesnika iz 14. stoletja, sufijsko mistiko, simbolizmom in zagonetnimi islamskimi rituali. Marsikomu je za dostop do simbolike in pomenskih podplasti Hafisa verjetno zmanjkal dodaten (kulturni) ključ, zato pa se je morda lažje osredotočil na lepe, minimalistične filmske prizore ali pa univerzalno ljubezensko zgodbo o prepovedani ljubezni med mladeničem, ki si je zaradi izjemnega poznavanja Korana prislužil naziv Hafis, in njegove učenke.

Zmedeni distributerji

V uvodnih dneh je sledil večinoma latinskoameriško obarvani program festivala, za poglobljeno seznanitev s filmi pa so (poleg Silvanove kino šole) posebno primerne jutranje projekcije v Kinu Odeon, ki jim že tradicionalno sledita predstavitev filma in pogovor z režiserjem. V petkovem dopoldanskem terminu je tako svoj film Akne predstavil urugvajski režiser Federico Veiroj. Ta je na kratko povedal nekaj besed o urugvajski kinematografiji, ki nastaja s skromnimi sredstvi in rešitev iz finančnih omejitev išče v različnih koprodukcijah, največkrat s filmsko močnejšo Argentino, vendar je občinstvo bolj kot načini zagotavljanja potrebnih sredstev zanimala realizacija snemanja samih Aken. Gre namreč za film o zmedenem štirinajstletniku bogatih in zanj nezainteresiranih staršev, ki svoje seksualne frustracije rešuje z obsedenim samozadovoljevanjem, angažiranjem hišne pomočnice za spolne storitve in obiski pri prostitutkah.

Veiroj je prisotnim zagotovil, da s snemanjem omenjenih prizorov ni bilo prav nobenih problemov, saj je bil mladi igralec več kot zadovoljen z nalogami, ki so mu bile zadane, zato pa je bilo, je nadaljeval režiser, veliko več težav pri distribuciji v tujino. Prodajni agenti namreč niso mogli določiti, komu je film namenjen, mladostnikom ali starejšim, in zaradi nedoločljivosti ciljnega občinstva so Akne ostale brez distributerja. Vendar s strani Veiroja ni čutiti malodušja: "Seveda upam na odziv distributerjev, ker želim, da ljudje vidijo moj film, vendar kljub temu nisem pripravljen spremeniti, odvzeti ali dodati niti deset minut filma, če verjamem, da je narejen tako, kot je treba." Akne so tako le eden izmed primerov, zakaj je Kino Otok majhen, a obenem velik festival - je kanal za predstavitev tistih, ki umetnosti dajejo prednost pred drugimi kriteriji.