Božidar Debenjak je uvodoma povedal, da je Komunistični manifest podal osnovne koncepte kapitalizma, družbe velikanskih tehničnih uspehov po zelo veliki človeški ceni. Toda tedanje personifikacije kapitalizma danes ni več, kapital je postal anonimen, slepa nevidna sila, ki usmerja naša življenja, ki meče ljudi na cesto, njegovi upravljalci, menedžerji, pa so v nasprotju s preteklostjo nagrajeni, če delovna mesta ukinjajo, in ne, če jih odpirajo.

Manifest je sicer nastal leta 1848, v trenutku, ko je komunizem že strašil kot realna grožnja, njegov prvi stavek je znameniti: "Pošast hodi po Evropi - pošast komunizma," vendar je revolucija leta 1848 tekst prehitela, je povedal Mladen Dolar. V času porevolucionarne restavracije pa je manifest postal relikt minulega časa, kot možnost, ki se ni uresničila, kot nekakšen opomin na nerealizirani program. Naslednji poskus realizacije, revolucija leta 1917, je znova prinesel razcep, iz sanj se je spremenil v nočno moro, tudi za samo gibanje, manifest pa je ostal merilo, po katerem je bilo mogoče meriti tudi to realizacijo. Po padcu komunizma je postal predvsem slaba vest levice, akademski krogi pa so Marxa nekritično hvalili in ga na tak način nevtralizirali. Sedanja vrnitev branja mora torej pomeniti neko odprtje v tistih točkah, ki so v manifestu najbolj zanimive in v katerih govori o globalizaciji, o nenehnem revolucioniranju kapitalističnega sistema, ki samega sebe ohranja na tak način, da se nenehno spreminja, o antagonizmu razrednega boja, ki drži skupaj to planetarno revolucioniranje, o pozivu k nasilju, ki je pri bralcih vzbujal največ nelagodja, pri čemer je bilo spregledano Marxovo opozarjanje na sistemsko nasilje znotraj kapitalizma, ki je nevidno in velja za normalno stanje, ter končno o univerzalizmu, ki je nasprotje globalizacije.

Rajko Muršič je kot polje sedanjega boja med kapitalom in delom omenil polje avtorskih pravic, ki preprečujejo širjenje idej tam, kjer korporacije uravnavajo in cenzurirajo trg. V razvitem svetu se to najbolj očitno kaže na področju pop kulture, kjer je piratstvo upor zoper to kapitalsko obvladovanje kulturnih dobrin. Sicer pa Muršiča, ki Komunistični manifest "kot evangelij bivšega režima vedno bere z nelagodjem", navdušuje njegov slog, ki se ne pusti pokoriti.

Po padcu socializma je, tako meni Slavoj Žižek, prišlo na eni strani do nostalgije, ki pa po njegovem ni odraz resne želje po vrnitvi na staro, na drugi strani do desnega, nacionalističnega populizma in na tretji strani do prenovljenega antikomunizma, ki verjame, da je kapitalizem dober, in če nam v njem gre slabo, to le pomeni, da so stare sile še vedno na delu. Tudi zahodni levičarski intelektualci vzhodni Evropi pogosto očitajo, da se do kapitalizma vede nezrelo, a po Žižkovem je treba zavrniti ta kapitalizem s "človeškim obrazom", potrebna je prava kritika stalinizma, potrebni so pošteni antikomunisti, kakršen je bil Viktor Kravčenko, ki je najprej sodeloval v ruski revoluciji, nato prebegnil na zahod, nato pomagal protiameriškemu bolivijskemu gibanju in na koncu naredil samomor. Dejstvo je, da je treba na novo premisliti vse koncepte, tudi psihično proletarizacijo, ki proizvaja postravmalne subjekte, prazne mreže, in da mora biti levica zmožna česa več kot udobnega kritiziranja, kjer se kritizira le zato, da se nič ne bi spremenilo, je sklenil.