Slovensko živilsko industrijo spreminjajo v Titanik

Ljubljana – »Stroka v kmetijstvu popušča in je slabo organizirana. Svetovalna služba po mojem mnenju ne deluje tako, kot bi morala, zato se ji je kmet začel odrekati. Ko pa začne to delati, nazaduje, zato za neukega kmeta ni nikoli dovolj pomoči države, pametni pa živi dobro,« je v pogovoru pred današnjim odprtjem kmetijsko-živilskega sejma v Gornji Radgoni poudaril dr. Janez Hribar, profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti in njen nekdanji dolgoletni dekan. Leta 2000 je bil kandidat za kmetijskega ministra, na ta položaj so ga snubili tudi lani, a jih je zavrnil in zdaj raje kandidira za 42. rektorja Univerze v Ljubljani.

Dr. Janez Hribar (Foto: Tomaž Skale)

»Ministrovanje v zdajšnjih okoliščinah ni bilo zanimivo. Takrat bi šel v tehnično vlado, politiki se ne bi podrejal,« pravi profesor Hribar. Kljub univerzitetni predvolilni mrzlici si bo, kot običajno, vzel čas tudi za obisk kmetijskega sejma. Na vprašanje, ali imajo sejmi v računalniški dobi sploh še kakšen smisel, odgovori: »V bistvu nobenega. Klasičnega sejemskega dogajanja – kupiti, prodati – ni več, teža dogodka je na strokovni obsejemski dejavnosti. Tam se vzpostavljajo pomembni strokovni stiki, poleg tega tisti, ki se odločajo za večje naložbe, na enem mestu vidijo veliko stvari. Človek je socialno bitje in se želi družiti, zaradi tega sejmi gotovo ne bodo izumrli, saj se potrebni stiki na njih vzpostavljajo v okviru obsejemske dejavnosti. Ker pa imajo ljudje vse manj časa, bi morali sejmi trajati največ tri, štiri dni.«

Od lanskega sejma sta ugasnili dve veliki živilsko predelovalni podjetji – MIP in Pomurka. Se slovenska živilska industrija spreminja v Titanik?

Jo spreminjajo v Titanik! V nobeni drugi panogi nimamo tako pasivnih lastnikov kot prav v živilski, čeprav so vse analize pred vstopom Slovenije v EU kazale, da je z vidika razvojnih možnosti na prvem mestu farmacija, zelo visoko pa tudi živilstvo, in sicer zaradi organiziranosti, visoke tehnološke opremljenosti, znanja ljudi... Zaradi slabih vodstev in lastnikov, katerih cilj ni proizvodnja, temveč nakup in prodaja podjetij, pa je ta panoga danes v katastrofalnem položaju, saj smo uničili tudi razvojne oddelke. Razočaran sem, da gospodarski resor pri vladi glede živilske industrije ni imel nobenih vizij, kajti ta država ne more živeti le od trgovin. Namesto da bi jedli hrano iz svojega okolja, jo uvažamo iz oddaljenih držav. S tem v Slovenijo vozimo preveč smeti. Kar pojemo, je minus, smeti pa ostanejo tukaj.

Se vam zdi to, da si Slovenija sama pridela čim več hrane, pomembno?

Je, kajti z globalizacijo na področju hrane se spreminjajo tudi prehranske navade. V Slovenijo vnašamo specifične mikroorganizme, poleg tega se spreminjajo recepture pri pripravi hrane, da je ta čim cenejša, a vsaj malce še podobna tisti, kakršna bi po mnenju potrošnikov morala biti. Spremembe se dogajajo postopno, kajti če bi jih naredili na hitro, bi to opazili.

Slovenija bi lahko več hrane sama pridelala, ne bi nam je bilo treba veliko iskati v tujini, a kaj ko so posredi zaslužkarji. Ti hrane, ki jo prodajajo, sploh ne vidijo. Uporabljajo le papir, telefaks in mobitel, se s prodajalcem dogovorijo, kolikšen zaslužek pripada komu, nato blago prodajo tretjemu. Ravno danes sem se razburil na ljubljanski tržnici, saj so bile maline tam petkrat dražje kot v enem od trgovskih centrov. Prodajalcu sem rekel: če ste že tako nesramni in prodajate po tako zasoljeni ceni, zakaj malin raje ne kupite v trgovini in jih prodate po 100 odstotkov višji ceni, saj bodo za potrošnika še zmeraj pol cenejše, kot so zdaj.

Kako ocenjujete razmere v slovenskem kmetijstvu nasploh?

Stroka močno popušča in je neorganizirana. Svetovalna služba po mojem mnenju ne deluje tako, kot bi morala. Prenos kmetij na mlade je šel počasi, vmes je celo zamrl, ker je bil kmet nepriljubljen poklic. Tisti, ki so se iz kmečkih družin šolali, so raje šli delat v zadruge in tovarne, namesto da bi dvignili lastno domačo tehnologijo. Morali bi najti drugačen model organiziranosti strokovnih služb v kmetijstvu. Sam sem že vrsto let zagovornik mehkega prehoda v sistem, kakršnega poznajo druge države. To pomeni, da bi država kmetijskim svetovalcem omogočila socialno varnost, preostalo bi si morali zaslužiti s storitvami na trgu.

Kot kandidata za rektorja so me vprašali, ali bi podpiral ali preprečil, da bi profesorji ljubljanske univerze predavali tudi drugje. Menim, da nobenega uspešnega strokovnega človeka ne smeš ovirati, slabih pa tako noben ne išče. Toda v kmetijstvu slabe še zmeraj vzdržujemo in jih pošiljamo na teren, čeprav jih kmet ne potrebuje in se raje skrije pred njimi. V Sloveniji se bojimo bogatih posameznikov, bojimo se ekonomsko uspešnih in po znanju bogatih strokovnjakov. In hudič naj vzame državo, ki se boji takih ljudi, kajti samo iz bogatih posameznikov nastane bogata država.

S tem ko pravite, da je kmetijstvo strokovno nazadovalo, kritizirate tudi lastno fakulteto?

Deloma tudi, in sicer v tem smislu, da je še vedno dovolj služb v birokraciji, da je pobrala kadre, ki bi jih bistveno bolj potrebovali na terenu. Jamčim vam, da je pol inženirjev v takih službah, kjer še nikoli niso imeli na nogah gumijastih škornjev. Agroživilskega strokovnjaka brez škornjev pa si ne morem predstavljati. Da je med študenti nekaj takih, bi še razumel, da so tudi med profesorji biotehniške fakultete, pa je problem!

Eden od kmetov mi je nedavno rekel, da so največja napaka kmetijske politike subvencije. Po njegovem so kot droga. Kmetje jo pojedo, a zaradi tega nehajo vlagati v kmetijo...

To je to, kar sem vam že rekel, da neuki kmet ne bo nikoli zadovoljen, pameten pa živi dobro. V Sloveniji res nimamo obdelovalnih površin, ki bi nosile pravi dobiček, toda ponudba države ni slaba. Ukrepi, ki jih izvaja kmetijsko ministrstvo, gredo nasproti kmetu, da bi lažje preživel. Nočemo pa povedati, da z njimi plačujemo tudi to, da ohranjamo krajino. Komunalni delavci tega ne bi mogli početi. Lahko vzdržujejo park v mestu, ne morejo pa vzdrževati krajine, kajti krajina je očiščen gozd, ki živi, ne odmira, je livada, ki ne zarašča, je pokošen travnik, je urejena makadamska pot, ne pa hudourniško razmetana cestica. Pri ohranjanju poseljenosti podeželja in videza kulturne krajine je pomembna tudi socialna zgodba. Vzgoja v podeželskih družinah je namreč pogosto primernejša kot v mestih, kjer nima nihče časa za nič.