Za slovo od papirnatih podjetij

Samo Rugelj: Odkar obstaja Filmski sklad, ki financira slovensko filmsko produkcijo, se nobeno od »neodvisnih« producentskih podjetij ni toliko okrepilo, da bi kakšen film posnelo brez pomoči države in ga plasiralo na domači in mednarodni trg. To so majhna podjetja, ki imajo osnovni kapital okoli deset tisoč evrov, od države pa dobijo za svoj filmski projekt tudi do milijon evrov. Filmska produkcija ne more temeljiti na takšnih papirnatih podjetjih, ki lahko delujejo le, če dobijo javna sredstva, in znajo samo dobro izpolniti sicer obsežno dokumentacijo za projekte, s katerimi kandidirajo na javnih razpisih. (Foto: Matjaž Rušt/dokumentacija Indirekta)

V svoji knjigi Stranpota slovenskega filma (2007) je to poskušal dokazati v celi vrsti spisov, s katerimi se ni ravno prikupil domačim filmarjem in producentom, ki toliko rajši potujejo po mednarodnih festivalih, kolikor manjši je uspeh njihovega filma pri domačem občinstvu. Pogosto je tudi deležen očitkov, da nasprotuje sistemu javnega financiranja filmske produkcije, čeprav ga ta, kot zatrjuje, niti ne moti toliko kot dejstvo, da je tako slabo učinkovit. In Samo Rugelj že s prav osupljivo neutrudnostjo ponuja zmeraj nove predloge za racionalizacijo in izboljšanje ekonomske učinkovitosti slovenske "filmske industrije".

V reviji Premiera ste pred kratkim objavili Manifest za novo slovensko kinematografijo, kjer na prvem mestu omenjate Osrednjo filmsko institucijo, ki ne bi bila več Filmski sklad. Kaj bi torej to bilo?

V zgodovini slovenske kinematografije je obstajalo producentsko podjetje Triglav film, ki je sicer propadlo, toda kakšno desetletje, od leta 1952 do 1963, je uspešno delovalo kot gospodarsko podjetje, ki se je tržno preživljalo. Potem ga je nasledila Viba, ki je sicer delovala kot subvencionirano podjetje, vendar je v določenem obdobju obstajala kot studio, se pravi, da je poleg tehničnega osebja imela zaposlene tudi dramaturge, scenariste itn.

Današnja Viba pa je precej čudna ustanova, seveda ne zato, ker je tehnični studio, marveč bolj zato, ker kot javni zavod ponuja tehnične storitve samo domačemu filmu, silno slabo ali skoraj nič pa se ne uveljavlja na trgu. V drugih nekdanjih vzhodnoevropskih državah so filmski studii postali tržno uspešni (v nekaterih snemajo tudi hollywoodske filme), medtem ko so Vibine studijske zmogljivosti slabo izkoriščene, verjetno tudi zaradi nekonkurenčnih cen storitev. Povrhu pa Viba in Filmski sklad obstajata in delujeta kot ločeni ustanovi. To se mi zdi povsem nepotrebno in neracionalno, saj bi bilo tudi bolj ekonomično, če bi bili pod skupno streho, namreč Vibino.

Ali to pomeni, da naj bi Viba znova dobila producentske kompetence?

To najbrž ne bi bilo mogoče, saj bi bili s tem odpravljeni neodvisni producenti. A prav ti so tudi največji problem, saj se v teh 15 letih, odkar obstaja Filmski sklad, ki financira slovensko filmsko produkcijo, nobeno od teh "neodvisnih" producentskih podjetij ni toliko okrepilo, da bi kakšen film posnelo brez pomoči države in ga plasiralo na domači in mednarodni trg. To so podjetja brez rednega poslovanja, majhna podjetja, ki imajo osnovni kapital okoli deset tisoč evrov, od države pa dobijo za svoj filmski projekt tudi do milijon evrov. Filmska produkcija ne more temeljiti na takšnih papirnatih podjetjih, ki lahko delujejo le, če dobijo javna sredstva, in znajo samo dobro izpolniti sicer obsežno dokumentacijo za projekte, s katerimi kandidirajo na javnih razpisih, ter potem izvršiti projekt.

Kdo naj bi torej potem produciral filme?

Po mojem bi lahko producentsko vlogo bolje ali resneje opravljala nekatera zasebna podjetja, na primer VPK in Arkadena, ki so se že uveljavila na medijskem področju in dokazala, da znajo tudi brez pomoči države preživeti na trgu, poleg tega pa so občasno tudi že producirala kakšen film. Ta podjetja bi lahko bila najboljši partner Osrednje filmske institucije, medtem ko bi tako imenovani neodvisni producenti, ta papirnata podjetja, morda lahko sodelovali kot njihovi podizvajalci, ki bi zanje izpeljali filmski projekt. Morda, ne pa nujno. Pri filmu, kjer gre vseeno za precej velik denar, je lahko partner države zgolj resno podjetje, ki lahko tudi s kapitalom jamči za kakovost in rok izvedbe. V sedanji situaciji se veliko prepogosto dogaja, da pri slovenskih filmih prihaja do težav, bodisi z zamudo pri produkciji bodisi s prekoračitvijo proračuna ali pa filmi zaradi drugih nerešenih problemov sploh ne pridejo v kino. Materialne odgovornosti za to pa do zdaj ni nosil nihče, ker ta ni vgrajena v sistem. Novinarska javnost je na take ekscese običajno reagirala in jih komentirala, a karavana je šla dalje.

Ampak v čem bi sploh bila vloga Osrednje filmske institucije?

Vidim jo predvsem v tem, da bi izvajala bolj aktivno programsko politiko: z javnimi razpisi bi lahko spodbujala produkcijo filmov na določene teme ali pa določenih žanrov, na primer mladinskega, ki je bil v zgodovini slovenskega filma še najbolj uspešen. Današnji otroci rastejo ob filmih s Harryjem Potterjem, ne poznajo in niti ne morejo pa poznati nobenega sodobnega domačega otroškega ali mladinskega filma.

Osrednja filmska institucija bi se prav tako morala aktivneje povezati z nacionalno televizijo, ki je povsod po Evropi že pred desetletji postala pomemben element v nacionalni filmski produkciji. Evropska praksa so tudi koprodukcije, ki so povsem drugačne od teh, pri katerih sodeluje Filmski sklad. Če bi se prekinila sedanja praksa javnega financiranja do štirih petin vrednosti projekta, bi to tudi domače producente spodbudilo k aktivnejšem iskanju tujih koproducentov. In ne nazadnje, ne vem, zakaj je javno financiranje filmske produkcije investicija, medtem ko je to na vseh drugih umetniških področjih subvencija - in to investicija, ki je neprimerno nižja od subvencije kakšnega gledališča.

Če bi imeli Osrednjo filmsko institucijo, tudi ne bi bilo nepotrebnega prostega teka in šuma v komunikaciji med Filmskim skladom in Vibo, ki ga sedanji producenti s pridom izkoriščajo. Delovanje institucionalne kinematografije pod eno streho bi nedvomno izboljšalo učinkovitost njenega delovanja na eni strani in nadzor nad njo na drugi strani. V povezavi z drugimi ukrepi, ki sem jih navedel v manifestu, bi slovenska kinematografija lahko zaživela veliko bolj vitalno.

Izsek

Pri filmu, kjer gre vseeno za precej velik denar, je lahko partner države zgolj resno podjetje, ki lahko tudi s kapitalom jamči za kakovost in rok izvedbe.