Ko sedi za računalnikom, plane iz nje vse tisto, kar nosi v sebi in želi deliti z drugimi. S členkom sredinca počasi udarja na tipkovnico računalnika in vztrajno piše stavek za stavkom.
Zato ji vsaka predstavitev njenega dela pomeni neizmerno veliko. "Vsakokrat na novo predstavljam sebe in svoje stvaritve. Občutki so bili prijetni, še posebno ko sem pred sabo videla veliko prijateljev, ki so imeli na obrazih zadovoljne izraze. S tem so mi potrdili, da je prav, da še naprej delam tisto, kar delam. Sicer pa pišem tudi zato, da ne razmišljam o koncu, in bom tudi v prihodnje pisala. Še posebno če bodo ljudje zadovoljni z mojim pisanjem," obljublja 39-letna Nuša. Zaradi invalidnosti se nikoli ni počutila bistveno drugačne. "Lahko bi dejala, da se počutim drugačno od invalidov, ne od zdravih ljudi. Nikakor ne boljša, ampak drugačna. Res je, da sem fizično invalidka, vendar o tem ne razmišljam in poskušam svojo nemoč ignorirati."
Nuša je opozorila nase že leta 2002, ko je na ustavno sodišče vložila predlog za oceno ustavnosti šestih členov, povezanih z volitvami in volilno pravico. Opozoriti je želela, kako krivično je, da invalidni ljudje, ki niso duševno bolni, vendar ne morejo sami skrbeti zase, nimajo volilne pravice. Ko je bila stara 18 let, je mama postala njena uradna skrbnica, da bi lažje urejala uradne zadeve namesto nje. Zaradi skrbništva je bila Nuši odvzeta opravilna sposobnost, zaradi česar se ni mogla udeležiti volitev.
To jo je tako ujezilo, da se je obrnila na ustavno sodišče, ki je prav zaradi nje odločilo, da se lahko vsi, ki jim je bila opravilna sposobnost odvzeta zaradi fizične prizadetosti, vpišejo v volilni imenik. Nuša si je to štela za veliko osebno zmago. Pozneje je z mamo na sodišču prosila še za preklic podaljšanja starševstva. Znova so ji priznali opravilno sposobnost. Ta dokument si je želela za pozneje, za čas, ko njene mame ne bo več in bo lahko s priznano opravilno sposobnostjo sama odločala o svojem življenju.
