Adamič, ki je pri petnajstih letih iz ekonomskih razlogov emigriral v ZDA, je v resnici človek z idejami za današnje čase in izziva številne aktualne premisleke, vendar to, kot že mnogokrat, zapažajo predvsem tujci (na primer Dan Shiffman v knjigi Korenine multikulturalizma). Skušal je združevati domovinsko ljubezen, izseljenstvo in kozmopolitizem, torej nekaj, kar je danes osrednji premislek in dilema vsakega intelektualca. Če drugače ne, v zvezi z jezikom pisanja in objavljanja. Še posebej, ker je bil, kot je zapisala njegova najboljša poznavalka Janja Žitnik v knjigi z naslovom Pero in politika, tudi nasprotnik vojn (vključno s hladno), nasilja, hegemonizma, imperializma, vsakršne gospodarske, politične, rasne, etnične diskriminacije in monopolizma ter zagovornik enakopravnih odnosov v svetu. In morda še ena aktualizacija: v Vzgoji Mihaela Novaka je - v tedanjem ozračju lova na čarovnice - skozi razmišljanja svojega junaka zapisal, da bi se morale ZDA v tujini navdihovati in se učiti, ne pa si je grobo prisvajati, ameriška demokracija pa bi morala postati samokritična.

Adamič se pojavlja kot začetnik etnicističnega gibanja v ZDA, pa tudi prodoren analitik socialnih bojev (knjiga Dinamit, 1931). O ZDA piše kot o družbi, ki so jo gradile različne etnične skupnosti, analitično pa obravnava tudi Jugoslavijo. Med prvim obiskom v letih 1932-1933, ki ga je popisal v knjigi Vrnitev v rojstni kraj (The Native's Return), piše o močni povezanosti Slovencev s kulturo in o vplivu pisateljev, prikazuje uničujočo stvarnost, kot so kriza naroda brez lastne industrije in lastne državnosti, revščina in njene strahotne posledice na ljudeh, razkosanost naroda med štiri države. Gospodarsko, družbeno in politično življenje je v agoniji, ima pa Slovenija odličen človeški potencial, je zapisal v enem od tekstov (Struggle).

Na večerji v Beli hiši

Opazil je polkolonialni odnos diktatorske Jugoslavije do zahodnih držav, ob nacizmu in fašizmu že slutil vojno, celo napovedoval revolucijo. Čeprav se izogiba stereotipom, pa ima velik posluh za mentaliteto posameznih narodov. Sočen je opis "poklicnega črnogorstva" - herojstva, junaštva rentniške vrste, ki tudi zbuja aktualne primerjave z današnjim političnim rentništvom, zaradi katerega bi marsikateri politik ostal na oblasti do smrti in, če se le da, tudi izven zakonov in predpisov, ki veljajo za običajne državljane.

Adamič je bil med omenjenim obiskom predmet propagandne bitke, razni jugoslovanski časopisi so sprva o njem pisali hvalnice, organizirali so mu ugodne ekskurzije. Pred koncem obiska je bil na vljudnostni avdienci tudi pri kralju Aleksandru. Druga plat zgodbe o Jugoslaviji se je začela poleti 1932, ko se je v Ljubljani srečal z Borisom Kidričem, Edvardom Kardeljem in Dušanom Kermaunerjem ter Bratkom Kreftom. Opisali so mu svoje trpljenje v ječah, maltretiranja in mučenja. Kardeljevo in Kermaunerjevo združeno pričevanje ter še nekatera druga pričevanja nekomunistov je prevedel in objavil hkrati s protestnim pismom proti brezpravnemu in brutalnemu ravnanju v zaporih jugoslovanske policije, ki ga je podpisalo 44 uglednih osebnosti. Po objavi knjige je prej veliki sin Jugoslavije postal plačani komunistični agent, časopisi so pisali, da je zlorabil gostoljubje in zaupanje, znašel se je na seznamu prepovedanih knjig, njegova dela niso bila več prevajana.

Drugo Adamičevo zgodovinsko poglavje je druga svetovna vojna, ko je postal zagovornik in razlagalec nove, Titove ali avnojske Jugoslavije, vpliven ne samo v izseljeniških krogih, ampak tudi v javnosti ZDA, imel je stike z zunanjim ministrstvom in najpomembnejšimi vojnimi uradi. Že oktobra 1941 je v knjigi Two way Passage predlagal, naj se ZDA, ki so jih zgradili izseljenci iz starega sveta, po vojni oddolžijo opustošeni Evropi. Ideja je izzvala zanimanje, sledila je večerja 13. januarja 1942 v Beli hiši. Na večerji so bili Franklin in Eleanora Roosevelt, Winston Churchill, Adamičev podpornik in prijatelj Upton Sinclair ter Louis in Stella Adamič.

Churchillu so knjigo dali v njegovo sobo, domnevno naj bi jo pred večerjo prelistal in postal do "rdečkastega" Adamiča nerazpoložen. Eden od kasnejših vzrokov razhoda je bil tudi v tem, da je bil Churchill žolčen nanj zaradi kritike angleške intervencije leta 1944 v Grčiji in poskusov na podoben način ohraniti kraljevino Jugoslavijo. Zaradi knjige Večerja v Beli hiši (Dinner at the White House, 1946) ga je celo tožil zaradi klevetanja in tožbo tudi dobil.

Na začetku je tudi Adamič verjel v to, da odpor v Jugoslaviji vodi Mihailović, in je o razmerah v Sloveniji poročal na osnovi informacij, ki so prihajale od begunske vlade. Spomladi 1942 pa je v New York Timesu objavil prvi obsežnejši članek v ZDA (in na Zahodu sploh) o slovenskem odporniškem gibanju z naslovom Dražgoše on fire. Sledili so še številni drugi članki, brošure in seveda knjiga My native land (1943). Februarja 1942 je skupaj s somišljeniki pripravil predlog za ustanovitev Ameriške legije svobode, ki bi imela bazo na Bližnjem vzhodu in bi bila sestavljena iz udarnih enot demokratskih Jugoslovanov, Italijanov, Bolgarov, Grkov, Albancev in Židov. Kasneje so res začeli uriti enote, v katerih so se morali pripadniki učiti balkanskih jezikov, nastale pa so tudi Prekomorske brigade.

Tu so še druge oblike njegove angažiranosti, zlasti pri ustanavljanju in delovanju raznih društev v podporo nastajajoči novi Jugoslaviji. Po kapitulaciji Italije je Rooseveltu poslal zahtevo, naj Jugoslavija dobi Slovensko primorje, Istro, Reko in Zadar. Adamič v partizanskem gibanju ni videl samo osvoboditeljev, pač pa tudi silo, ki bo spremenila družbene odnose, in jih je odkrito podpiral tudi v socialnem smislu.

Nanj se je spravila McCarthyjeva mašinerija

Sprva je sodeloval z begunsko vlado, zaradi njihove teze, da bodo zahodni zavezniki osvobodili vse države v Evropi in da bo to konservativna zmaga brez partizanov, pa je nadaljnje sodelovanje odklonil. Zaradi privrženosti osvobodilnemu gibanju je imel težave tudi znotraj slovenskih emigrantskih katoliških vrst, saj je ostro nasprotoval sodelovanju z okupatorjem.

Tretje njegovo pomembno obdobje je leto 1949. Tedaj se je prvič srečal z Josipom Brozom Titom, ki mu je zaupal mnoge osebne stvari, in imel številne razgovore z najvišjimi voditelji. Adamič je o Titu nameraval napisati knjigo. Zaznaval je njegov kult osebnosti in ni bil njegov nekritični privrženec. Napake Jugoslavije mu niso bile skrite, oboževanje Tita mu je bilo uganka, a na koncu se je s tem nekako sprijaznil in ga ni javno kritiziral, tudi povojne poboje je imel za protijugoslovansko propagando.

Njegovo potovanje po Jugoslaviji je bilo organizirano na podoben način kot tisto prvo v kraljevini, le da je sedaj šel po sledi slavnih bitk. Podpiral je jugoslovansko vodstvo v njegovem protisovjetskem stališču, je pa bil proti stalinističnim metodam jugoslovanske partije. V sporu z informbirojem je videl možnost za alternativno politiko med dvema blokoma. Bil je tudi prepričan, da Jugoslovani ne vedo nič o Ameriki, da ne vedo nič o stikih z javnostjo (public relations) in ne znajo prebuditi zanimanja ZDA za svoje probleme. Ko je Jugoslavija leta 1951 dobila prvo ameriško posojilo, je diplomatu Slavku Zoretu napisal: "Da ste ga dobili, ne gre zahvala vaši propagandi, dobili ste ga kljub njej."

Adamič je precej prispeval h kulturnemu vplivu Zahoda in ameriške književnosti v Sloveniji že v letih 1932-1933. Druga, pomembnejša intervencija pa je iz leta 1949, ko je bil v Sloveniji in so mu gledališčniki potožili, da so izolirani od Evrope in zahodnega vpliva. Poslal jim je ameriške drame in leta 1951 so prvič igrali Arturja Millerja, nato tudi druge ameriške dramatike. Adamič je imel zaradi socialistične in liberalne usmeritve veliko nasprotnikov v ZDA; 15. januarja 1951 je skupaj s šestnajstimi najvidnejšimi kulturnimi delavci v New York Timesu objavil poziv v obrambo ogrožene kulturne svobode v ZDA.

Nanj se je spravila McCarthyjeva mašinerija, dobil je številne anonimne grožnje, preživel dva poskusa atentata. 4. septembra 1951 so ga v skrivnostnih okoliščinah s puško v naročju našli mrtvega v njegovi hiši v Milfordu, skedenj pa je zgorel. Lokalni šerif je razglasil, da je šlo za samomor (vzrok naj bi bilo njegovo slabo psihično stanje), in to je uradna razlaga še danes. O njegovi smrti so se širile različne govorice, med drugim, da ni bil žrtev McCarthyja, ampak zaradi podpore Jugoslaviji žrtev sovjetske obveščevalne službe, pa celo, da so ga ubili Jugoslovani, ker naj politični vrh ne bi bil zadovoljen z vsebino napovedane knjige Orel in korenine. Žena in založnik sta knjigo izdala posmrtno v lastnem uredništvu.

Še ena Adamičeva misel je danes znova aktualna: o klimaksu in antiklimaksu, vzponu in padcu. V padcih je videl tudi pripravo na nov vzpon, tako na osebni kot na svetovni ravni. To pa je danes parola, ki jo imajo na ustih vsi politiki, veliki in mali.