Življenje brez praznikov je kot romanje brez gostilne

Simbolična slika. (Foto: Matjaž Rušt)

 Ali pa je kljub upadajoči cerkveni vernosti vseeno treba v tem videti izraz avtentične potrebe po duhovnosti? O tovrstnih vidikih velike  noči smo se pogovarjali z dr. Vinkom Potočnikom, profesorjem sociologije in psihologije religije na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru.
 
Že dolgo sodelujete v eni od najpomembnejših mednarodnih javnomnenjskih raziskav religioznosti v postsocialističnih državah srednje in vzhodne Evrope (Aufbruch). Kaj kažejo najnovejše številke? Se število verujočih v Sloveniji še zmanjšuje? 
 
Raziskava Aufbruch iz leta 1997 je omogočila zelo podroben pogled v strukturo religioznosti v desetih državah, med njimi tudi v Sloveniji. Po desetih letih je bil ponovljen njen empirični del, ki je pokazal, da je cerkvena vernost pri nas še nazadovala: še manj ljudi se udeležuje bogoslužij. Po drugi strani pa se je v zadnjem času okrepil solidarnostni, dobrodelni vidik življenja po veri. Bolj zanimivi postajajo za ljudi tudi obredi in bogoslužja, ki zadevajo njih osebno, na primer  krst, poroka, razni jubileji. Podatki kažejo, da so te zadeve pomembne tudi za četrtino neverujočih. 
 
Kako gledate v Cerkvi na tiste, ki gredo v cerkev le za praznike, obstoja Boga ne zanikajo, a hkrati trdijo, da jih cerkvene dogme ne zavezujejo. So to sploh še katoliški verniki?

Ko govorimo o vernosti, moramo imeti v mislih več kategorij, več vidikov. Najbolj smo navajeni prepoznavati  vernike po tem, v kaj oziroma v koga verjamejo. Drugi vidik vernosti prepoznavamo v uresničevanju vere, na različnih področjih. Pomembna je vključenost v župnijsko bogoslužno, karitativno ali kakšno drugo dogajanje. V tem primeru je ta vernost  nekaj živega in konkretnega, ljudje se srečujejo in sodelujejo. Če pa so ljudje le krščeni, pomeni to samo neko formalno vernost. Danes je pač tako, da je vedno treba natančno povedati, na kaj  mislimo, ko govorimo o odstotkih vernikov. Pa še en vidik postaja vse bolj pomemben: kaj kdo trdi sam zase oziroma o svoji religioznosti. Nekoč je bilo samoumevno, da si tisto, kar so bili tvoji starši, v današnjem svetu izbir pa to ni več tako samoumevno.  

Kolikšen je delež ljudi, ki  zase trdijo, da so verni in redno obiskujejo bogoslužja?
 
Tako imenovanih nedeljnikov je v Sloveniji povprečno od 15 do 20 odstotkov.  Med njimi jih več kot  90 odstotkov sprejema  temeljne verske resnice.  V Boga, angele, odrešenje itd. verjame od polovice do dveh tretjin vprašanih, v senčne plati vere, pogubljenje, greh, pekel, pa precej manj ljudi. Najbrž zato, ker so bili ti vidiki vernosti v preteklosti zelo povezani s strahom; če lahko izbiramo, se bomo temu seveda raje odrekli. Tako si  to stvar razlagam sam, vsaj do neke mere.

Se vam ne zdi,  da ljudje, ki od vere vzamejo le njeno zunanjo, obredno lupino, Cerkev hote ali nehote izrabljajo za servis, jo spreminjajo v nekakšno folklorno ustanovo?

Da in ne. Za marsikaterega duhovnika so to seveda boleče zadeve. Cilj  je vendar ustvariti povezano skupnost ljudi, ki so solidarni med seboj in na tak način udejanjajo tisto, kar uči evangelij.  Težko je gledati, ko nekdo cerkev potrebuje le za ta ali oni obred, plača in gre, kot da bi bili duhovniki servis, kot ste rekli. Toda sam sem prepričan, da za vsem tem tiči tudi žeja, hrepenenje ljudi po duhovnosti, po neki dodani vrednosti v življenju. Tudi v družbi blaginje ljudje hrepenijo po presežnem. Neki profesor mi je pred časom dejal, kako ga jezi, ko ljudje rečejo »samo, da bomo zdravi«. Na Titaniku so bili vsi zdravi, pa je vseeno šlo vse narobe. Skratka, potrebujemo tisti »več«, ki mu lahko rečemo sreča ali blagoslov.

Nekoč ste dejali, da je življenje brez praznikov kot juha brez soli ali romanje brez gostilne. So po vašem prazniki sami po sebi človekova potreba?

Da, potrebujemo jih kot zrak za dihanje. V izmenjavi delovnega in prazničnega časa je skrit nujno potrebni ritem. Če ni nobene spremembe, če ni priložnosti, da bi se slovesno oblekli in da bi stopili v ospredje drugačne vrednote in drugačni odnosi, zelo težko živimo. Ko gremo na primer s sodelavci na piknik, nam ni treba biti več delavec ali šef; lahko smo tisto, kar smo. Pomembne postanejo še naše druge lastnosti, ne le tiste, ki so pomembne za delo. Do izraza pride tudi presežna, simbolična plat življenja. Mislim, da današnji ljudje spet odkrivajo vrednoto praznovanja. Lahko pa bi bili – tudi v Cerkvi – pri tem bolj inovativni in ustvarjalni.

S slabljenjem vernosti, ugotavljajo različni avtorji, je povezan tudi zaton svetega. Vprašanje, kaj je danes ljudem še sveto, zato ni samo retorično. Kako vi odgovarjate na to vprašanje?

Sveto kot neka osnovna antropološka kategorija izraža človekove najvišje vrednote, tisto, kar je nedotakljivo, na čemer gradimo svoje življenje. Z upadanjem religioznosti, ki skrbi za hierarhijo svetega, gre v zaton tudi sveto, čeprav svetega in religioznega ne smemo izenačevati. Tudi nereligioznemu človeku je marsikaj sveto, iz česar nekateri – med njimi Thomas Luckmann – sklepajo, da popolnoma nereligioznih ljudi ni. Po mojem mnenju danes vlada kar precejšnja kriza svetega, ki je predvsem kriza vzgoje in vrednot. Povzroča jo tudi to, da danes ne maramo tabujev. Vse nam mora biti na voljo: od najmanjše celice dalje. Danes je težko določiti mejo med svetim in profanim, med prazničnim in vsakdanjim, med nedotakljivim in dotakljivim, med našim in onim svetom.

V eni od novejših javnomnenjskih raziskav (iz leta 2007) sem prebrala podatek, da ima križ kot sveto znamenje na sebi ali v stanovanju kar 67 odstotkov ljudi na Slovenskem, svete podobe ali rožni venec pa več kot polovica vseh ljudi. Zanimiv je tudi podatek, ki mi ga je povedal neki župnik, da so v vsem letu najbolj obiskana bogoslužja, na katerih blagoslavlja velikonočne jedi. Se v tem morda skriva malce poganstva?

Tudi mene so presenetili ti podatki, čeprav je seveda treba upoštevati, da imajo mnogi razpelo v stanovanju kot umetniško stvaritev. Nedvomno pa v naši kulturi v teh predmetih vsi prepoznavajo tudi njihov verski in s tem, vsaj v sledovih, transcendentni pomen. Ko gre za blagoslov hrane, je po mojem v tem treba videti najprej občečloveški odnos do hrane. Poleg tega so velikonočni blagoslovi – v nasprotju z bogoslužji, ki so zelo abstraktna – zelo konkretni. To pa imajo ljudje radi. Kot sociolog si želim, da bi lahko natančneje raziskali, kaj ljudje pri teh blagoslovih, ki so res množični, čutijo in doživljajo.