Dnevnik.si
- Top iz rubrike
- Zadnje objavljeno
- Preberite tudi
Še dež se je usmilil organizatorjev, 800 nastopajočih in 2500 obiskovalcev (ob lepši vremenski napovedi bi jih bilo zagotovo še več) in za tistih nekaj ur sobotnega pasijonskega večera prenehal padati. Originalna glasba, procesija barv, mask, konj, kostumov, svetlobnih učinkov, prepričljiva igra ljubiteljskih igralcev, požrtvovalno delo prostovoljcev in seveda originalno pasijonsko besedilo s svojo velikonočno sporočilnostjo - vse to bo v naslednjih tednih, ko se bodo zvrstile še preostale predstave, v Škofjo Loko zagotovo privabilo še na tisoče obiskovalcev. Zagate v prometu z zaprto Poljansko dolino, iskanje parkirnega prostora, strogi varnostni ukrepi tudi za stanovalce mestnega jedra in seveda - tehtanje stroškov v primerjavi s prihodki - vse to ob škofjeloškem spektaklu kar nekako zbledi.
Ob vsem naštetem in dejstvu, da je škofjeloški pasijon vpisan v seznam slovenske kulturne dediščine in kot tak zagotovo postavljen ob bok podobnim pasijonom v Evropi, je nerazumljivo, da je državni vrh dogodek v celoti spregledal (ni bilo niti enega predsednika in niti enega ministra ali vsaj kulturne ministrice), pa čeprav je častni predsednik organizacijskega odbora predsednik države Danilo Türk (ki ga prav tako ni bilo). "Glede na prejšnji uprizoritvi je režiser pasijon na neki način posodobil. Takega pasijona nima nihče na svetu, niti znameniti Oberammergau, kjer si ga ogleda na milijone, a gre za turistični spektakel, naš pasijon pa je originalen in ima veliko zgodovinsko vrednost. Škofja Loka in Slovenija imata od tega še premalo. Imam dober občutek in upam, da pasijon ne bo vedno predmet političnih prerekanj," je prepričan zgodovinar Pavel Florjančič.
Podobno meni tudi igralka in maskerka Mija Stopar Tozon, ki se je prav vzneseno vživela v svojo hudo zahtevno vlogo: "Kar je za Angleže Shakespeare, bi moral biti za nas škofjeloški pasijon. Vesela in ponosna sem, da sem lahko del tega dogodka, in ta hip sploh ne morem še čutiti utrujenosti. Vprašajte me okoli enih zjutraj v vojašnici, ko bo vsega konec." Da pasijon pusti sled tako v gledalcih kot v igralcih, je prepričan "Judež" Marjan Hribernik: "V moji vlogi odigram dialog s seboj in vloga me je spodbudila, da se tudi sam pogovorim s seboj. Upam, da to začutijo tudi gledalci, da pomislijo, da je v življenju še kaj več in da je vredno kdaj pogledati vase." Tisoči obiskovalcev pasijonske Loke res ni ostalo ravnodušnih. Vsak je v pasijonskem spektaklu našel nekaj zase. "Prijeten dramski dogodek, zelo veličastno, veliko petja, igre," je ocenila domačinka Karmen Kanalec. Andrej Vovk je iz Vipavske doline pripeljal skupino šestdesetih: "Pričakujem, da bomo vsi podoživeli zgodbo pasijonskega časa!" Marica Brezavšček iz Šebrelj pri Idriji pa je iskala jezikovne posebnosti Romualdovega (po rodu s Primorske) besedila in prilagoditev njegovega narečja na loškega: "Hkrati pa me navdušuje in zanima dogodek sam, kako se lahko taka zgodba odvije v procesiji po srednjeveškem mestu."
Fotogalerija
Škofja Loka živi v pasijonskem času
Komentarji