Prihodnost je v povezovanju

Predsednik sveta Borštnikovega srečanja (BS) in pisatelj Tone Partljič je uvodoma spomnil na začetke najstarejšega slovenskega gledališkega festivala in na večno dilemo, ki spremlja festival, in sicer kdo naj se na njem predstavi. Odkar je Slovenija vključena v EU, se je pojavilo še novo vprašanje, ali naj Borštnikovo srečanje ostane nacionalni gledališki festival ali pa naj, tako Partljič, pokažemo, da razumemo, kaj pomeni globalizacija tudi na ravni gledališča. Sam meni, da je, glede na to, da znotraj EU ni enotne kulturne politike, pomembno, da imamo Slovenci nacionalni festival gledališča. Kar se tiče sodelovanja s tujino, so na Borštnikovem srečanju že imeli pomembne tuje goste, vendar na tem segmentu ne delajo načrtno. Dodal je, da ta segment za zdaj še ni organiziran, kot bi moral biti.
Dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič je opozoril, da sta bila na Slovenskem dolgo časa le dva gledališka festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru in Teden slovenske drame v Kranju, medtem ko prestolnica do 90. let 20. stoletja ni imela profiliranega gledališkega festivala, kot so bili v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. V 90. letih je bil razcvet in tedaj sta se po Toporišiču izoblikovali dve vrsti festivalov: na eni strani tradicionalni, kot sta Borštnikovo srečanje in Teden slovenske drame, ter na drugi strani mlajši festivali, kot so Mladi levi, Exodos, Ex ponto ali Mesto žensk, ki so nastali z mreženjem. Za mreženje pa je po Toporišiču bistveno, da se mreži po vsebini. Opozoril je tudi, da se danes v Evropi, da bi prišli do evropskih sredstev, zelo mreži, rezultat pa ni vedno dober.

Direktor in umetniški direktor mednarodnega festivala sodobne gledališke umetnosti Spielart iz Münchna Tilmann Broszat je opozoril na pomembnost umetniških izmenjav in sodelovanja med umetniki iz različnih držav. Je pa smisel mreženja po njegovem prepričanju ravno to, da se umetniki seznanijo s početjem v drugih teatrih in da najdejo različne možnosti za sodelovanje.

Selektorica 39. tedna slovenske drame Alja Predan je izpostavila, da se je obema velikima nacionalnima gledališkima festivaloma uspelo obdržati skozi več desetletij, medtem ko so za festivale, ki so nastali v 90. letih, značilna velika nihanja, vzponi in padci. Sama vidi razlog za to v tem, da mlajši festivali nimajo jasne predstave o ciljnem občinstvu.

Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak je povzela zgodovino TSD. Tudi ta festival je doživljal vzpone in padce, tik pred letom 2000 je bil na najnižji točki. Ko so tedaj premišljevali, kako naprej, so rešitev videli v odpiranju navzven. Glede na šibke razmere pri mladih avtorjih so prepoznali potrebnost šole in leta 2003 navezali sodelovanje z gledališčem Royal Court iz Londona, v naslednjih letih pa so sodelovali s še nekaterimi evropskimi institucijami. Vendar pa, kot je dejala, z druge strani ni bilo takšnega odziva. Slovenska dramatika je po njenih besedah tako univerzalna, da v tujini ne predstavlja eksotike, ki jo tam morda pričakujejo od ene izmed držav nekdanje Jugoslavije.
Ključ je po besedah Christine Bocksch iz gledališča Schauspiel Zürich in predstavnice švicarskega centra ITI v dobrih predstavah, dobrih režiserjih in dobrih igralcih. Njihovo gledališče dobi toliko povabil na festivale preprosto zaradi kakovosti.

Umetniški direktor mednarodnega gledališkega festivala Theater der Welt in podpredsednik nemškega centra ITI Martin Roeder-Zerndt je med drugim izpostavil, da v tujino ni dovolj poslati le informacije o gledališkem delu, ampak sta potrebna predvsem medčloveški dialog in razumevanje. Poleg tega se je po njegovem prepričanju treba zavedati, da smo si med seboj različni, ravno različnost pa je tista, ki v ljudeh vzbuja radovednost.

Okroglo mizo je organiziral Slovenski center Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI), nevladna organizacija za področje uprizoritvenih dejavnosti, ki v Sloveniji deluje pod okriljem Združenja dramskih umetnikov Slovenije, pogovor pa je vodila Mojca Kreft.