Zločin in molk

Veličina vsake generacije se namreč meri po tistem, kar zapusti naslednji generaciji. Tako nekako je pred dnevi na omizju pravnikov, posvečenem povojnim pomorom, razmišljal dr. Miro Cerar, ko se je s kolegi ob mučnih posnetkih soočal z dvojno nemočjo prava.

Najprej tisto v preteklosti. O ravnanju z ujetniki so leta 1945 jasno govorila določila mednarodnega prava. Obstajala je že tudi zavest o človekovih pravicah; slovenske pravniške kroge je s knjigo Država, ki je izšla tudi v ZDA, že konec dvajsetih let v tem smislu ozaveščal ugledni profesor prava dr. Leonid Pitamic. Znano je tudi, da so Tito in njegovi poveljniki večkrat pisno zahtevali spoštovanje ženevskih konvencij. In vendar so bila vsa načela in vsi dokumenti, z vednostjo Tita, o tem pač ne gre dvomiti, ob koncu vojne krvavo poteptani. V "hudih jamah", kasneje grobovih sramotnega molka, so zmagovalci dali duška svojemu besu in trpljenju. Ne edini. Zavezniki so po vojni, bržkone iz podobnih razlogov, do smrti izstradali več kot 700.000 ujetnikov, kot dokazuje zgodovinar James Bacque. In za to, lahko bi rekli, "postopno zunajsodno justifikacijo" ni nikoli nihče odgovarjal. Težko se je zato strinjati z domnevo, ki jo je včeraj med spravno mašo v Laškem izrazil škof Stres: da krčevito in zagrizeno prizadevanje, da bi skrili in zamolčali povojne pomore pri nas, kaže na to, da to, kar se je zgodilo, le ni bilo tako "nepomembno, razumljivo zaradi okoliščin in splošno evropsko". Upravičeno bi lahko trdili le to, da smo evropsko (zavezniško) povojno "neobčutljivost" za ženevske konvencije pri nas izrazili v še nekoliko bolj surovi obliki, ob čemer prav tako ne gre pozabiti, da domobranci ne bi končali tako tragično, če jih zavezniki ne bi izročili. Angleški feldmaršal Alexander je tudi v oddaljeni Caserti zelo dobro vedel, kaj se utegne zgoditi z begunci na Koroškem. "To ne bi bilo dobro za njihovo zdravje", je zapisal v brzojavki svojim nadrejenim, ko jih je spraševal, kaj naj stori z njimi.

Danes je pravo nemočno na drugačen način. Kljub prizadevanju države - vsaj odkar policijsko akcijo Sprava vodi Pavel Jamnik - da poišče storilce povojnih zločinov, je vse bolj jasno, da je ta naloga praktično neizvedljiva. Kjer ni dokazov, ni zločinca; čas je namreč v pravu realna kategorija. In četudi bi koga od eksekutorjev celo privedli na sodišče - ali bi sojenje onemoglim starčkom prispevalo k tako želeni nacionalni katarzi?! Zato - a ne zgolj zato - je nemočna tudi politika. Državni zbor bi danes morebiti celo lahko storil tisto, kar predlagata Komisija Pravičnost in mir in dr. Spomenka Hribar - se zedinil glede ocene medvojnega dogajanja in sprejel deklaracijo o spravi. Toda pričakovati, da bi s tem simbolnim dejanjem zaprli rane vztrajno podpihovanega državljanskega spora in spravili "najbolj razdvojeni narod v Evropi", kot ga je včeraj označil škof Stres, je iluzorno. Te rane bodo odprte, dokler bodo živi ljudje, ki so trpeli, in dokler bo to trpljenje predmet političnih kupčij. Prav v slednjem pa smo resnično velika posebnost v Evropi. In zato bi morda spoštljiv molk, med katerim bi država civilizirano uredila zamolčana grobišča in popravila tiste krivice, ki jih še lahko, zaprl več ran kot še desetletja "spravnih" prizadevanj.

Izsek

Spoštljiv molk, med katerim bi država civilizirano uredila zamolčana grobišča in popravila tiste krivice, ki jih še lahko, bi morda zaprl več ran kot nova desetletja "spravnih" prizadevanj.