Uspešna odrska presaditev

(Foto: Luka Cjuha)

Najnovejša med njimi bo, kot je videti, gledališka priredba romana Gorana Vojnovića Čefurji raus!, kakor jo je z igralcem Aleksandrom Rajakovićem - Saletom, sicer dolgoletnim sotrudnikom iz zasedbe Dejmo stisnt teater, zasnoval režiser Mare Bulc, ki je obenem pripravil tudi dramatizacijo tega, zdaj že tako rekoč kultnega literarnega besedila. Po odzivu občinstva sodeč (vse njene ponovitve do konca tega meseca so bile v Gledališču Glej razprodane že kak dan po premieri), se podobno "kultni" status očitno zdaj obeta tudi sami uprizoritvi.

In, povedano naravnost, v tem ni nič presenetljivega. Čefurji raus! je namreč dognana, dobro izvedena in učinkovita predstava, ki gledalca kljub svoji skrajno okleščeni odrski podobi brez scenografije ali rekvizitov, pa tudi brez na primer kakih kostumskih menjav ali izrazitejšega oblikovanja luči in zvočne podlage (z izjemo glasbe fužinskega reperja Zlatana Čordića - Zlatka, ki kot nekakšen katalizator vzdušja oziroma prostorske umestitve uvede in sklene dogodek) drži v nenehni pozornosti ves čas svojega trajanja, pri tem pa poskrbi tudi za obilico zabavnih trenutkov. Zasluge za to ima že sama dramatizacija (in na njej temelječa režijska zasnova uprizoritve), ki smiselno povzema sicer precej obsežnejšo vsebino izvirne predloge; pri tem v zaporedje prizorov premišljeno montira njene posamične dele in oblikuje lasten pripovedni lok, ki kljub izpustitvi nekaterih epizod deluje dramaturško dovolj sklenjeno, dinamično in zaokroženo. Toda za končno privlačnost celote ima vsaj toliko zaslug tudi edini nastopajoči, Aleksandar Rajaković, ki ob osrednji vlogi prvoosebnega pripovedovalca, "čefurja" Marka Đorđića, v koži katerega seveda prebije največ časa, s pomočjo jezikovnega plastenja in raznovrstnih izraznih sredstev preigra še široko paleto likov iz njegove okolice; nekateri od teh krokijev so kljub določeni meri tipizacije in karikiranja prave male mojstrovine, ki jih Rajaković prepričljivo zariše z le nekaj potezami ter energično vpleta v dialoge s protagonistom ali med seboj. Vsaj v tem pogledu se zazdi, da je bila odločitev za monodramsko formo več kot na mestu: živahno, toda izdelano preskakovanje med liki (pa tudi med "prizorišči", ki jih v odsotnosti drugih označevalnih pripomočkov "začrtuje" le akterjevo telo ob pomoči "spremnega teksta") ne deluje zgolj všečno in nenazadnje komično , temveč vzpostavlja tudi svojevrstno enovitost, ki bi jo bilo z več nastopajočimi nemara dosti težje doseči. In navidezne omejitve "gledališča enega" se tako pravzaprav izkažejo kot prednost.

Skratka: predstava, vredna ogleda, in to tudi za tiste, ki morebiti nimajo navade hoditi v gledališče.