Ker vem, da ste se nekaj časa kar precej ukvarjali z dramatiko - če se ne motim, ste ustvarili več kot dvajset dram -, me zanima, kaj mislite o možnostih gledališke priredbe romana Sahib? Vsaj na prvi pogled se to besedilo ne zdi zelo prikladno za odrsko uprizoritev, v njem ni kaj dosti dialogov in "dramskih" situacij...
Od teh dvajsetih dram, ki ste jih omenili, je le kakih šest ali sedem gledaliških, druge pa so radijske. V bistvu nisem gledališki človek; to med drugim pomeni tudi, da sem rahlo staromoden: rad imam besedilo v drami in dramo v gledališču, ne maram pa gledališča v gledališču. In rad imam Brechta. Ko sem pred nekaj meseci obiskal Berlin, sem se slikal v njegovem naročju, natančneje, v naročju spomenika pred Berliner Ensemblom... In na teh fotografijah sem videti kot zaljubljen najstnik (smeh).
Ampak, kot rečeno, moje gledališke izkušnje so pičle. Lahko rečem, da so mi všeč tisti režiserji, ki spoštujejo besedilo in poskušajo izvleči iz njega najboljše, zaradi česar me kot avtorja silijo k temu, da ga razvijam in ga skušam narediti jasnejšega in boljšega. Ne maram pa tistih, ki se obnašajo kot kukavice: ki torej vdrejo v besedilo kot ta ptica v tuje gnezdo in zmečejo iz njega vse avtorjeve ideje kot kukavica tuja jajca, namesto njih pa podtaknejo svoje. Nimam namreč potrpljenja za zgodbo, pri kateri je režiserjevo branje pomembnejše od avtorjevega pisanja.
Ste bili glede dramatizacije tega romana v stiku z režiserko Ivano Djilas ali kom drugim?
Ne, v stiku sem bil samo s producentko Barbaro Lapajne Predin, katere energija je tudi spodbudila ta projekt, in prepričan sem, da bo naredila najboljše, kar lahko. Dogovorila sva se, da se bo besedilo krajšalo, seveda, da pa bo njegova glavna ideja ostala enaka. In nestrpno pričakujem, kaj bo nastalo. Drug jezik, drugo okolje, drug čas... Veste, kljub vsemu sem Sahiba napisal pred osmimi leti. To je že stara zadeva in nekatere podrobnosti sem nemara že pozabil... Morda bom še sam presenečen nad tem, kar vsebuje (smeh).
Kar se zdi meni zanimivo pri Sahibu, je namerno pretirana uporaba stereotipov in raznih klišejev, pa naj gre za "balkance" ali "evropejce", torej pisanje skozi nekakšno dvojno perspektivo, ki daje tej satiri poseben pridih...
Seveda je to predvsem satira in mislim, da prav zaradi tega tudi ni najboljša literatura, saj Sahib ni univerzalen na tisti način, kot je to prava, resna književnost. V marsikaterem od svojih delov je lokalen, nerazumljiv in nepomemben zunaj tega prostora in časa. Napisal sem tudi že boljša prozna dela; je pa Sahib učinkovit, ni predolg, tudi njegova zgradba je bralcu prijazna. Prebereš nekaj pisem, pa narediš premor, popiješ kavico, malo pogledaš televizijo, skočiš do hladilnika... Obenem pa je Sahib aktualen, govori o stvareh, ki se dogajajo tukaj in zdaj, in za vsakogar se nekaj najde, malo Evrope, malo Balkana, malo Jugoslavije, pa jugonostalgije in tranzicije... To, kar ga vendarle dela za literaturo, ne pa zgolj za dnevnopolitično satiro, sta predvsem zaključni prizor in pa neka vrsta obupa, ki se prebija skozi smeh. Zaradi tega je Sahib enako priljubljen tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem in v Srbiji... Toda morda gre samo za nesporazum: morda ga imajo radi tisti, ki do Sarajeva čutijo neko nostalgijo, ki se spominjajo Avdicije in so že zato pač naklonjeni vsemu, kar prihaja od tam.
V vašem prvem romanu Gostači, ki je tudi preveden v slovenščino, že takoj izpostavite, da je bilo Sarajevo nekoč znano po čevapčičih, olimpijadi, novem primitivizmu in drugih podobnih stvareh, od leta 1992 naprej pa samo še po vojni. Najbrž zato ni naključje, da je dogajanje v njem postavljeno ravno v - muzej?
Zares se trudim, da v tistem, kar napišem, ne bi bilo ničesar naključnega. Neštetokrat preberem to, kar sem že napisal, in preverjam, ali sem zares izbral prave in najboljše besede za tisto, kar sem hotel povedati. Zato tudi postanem živčen, kadar mi kdo omeni "avtorsko branje". Po desetkrat preberem svoje besedilo, s svinčnikom v roki, z jasnim ciljem in jasnim namenom, kaj hočem, zakaj to hočem in kako to hočem - potem pa to nekdo nekajkrat preleti in že vse ve bolje od mene... Kaj naj to pomeni? Da sem neumen? Zato tudi mislim, če se za hip vrnem k začetku najinega pogovora, da bi moralo biti gledališče stvar sodelovanja, skupnega napora enako mislečih, da bi začetni zamisli - ki je seveda zamisel avtorja dramskega besedila - poiskali najbolj ustrezno gledališko obliko. Ne pa vojaška ustanova, v kateri komandant odloča o življenju in smrti.
No, tako seveda ni naključje, da je bilo dogajanje romana Gostači umeščeno v muzej, ali natančneje, v Sarajevski mestni muzej, v katerem so bili do vojne hranjeni eksponati iz različnih časovnih obdobij in kultur. Sicer pa je jedro Gostačev dramsko - pred tem sem pisal le radijske igre in nekako samodejno sem hotel imeti vso zgodbo zgoščeno v enem samem prostoru, z majhno skupino močnih likov. Hkrati pa sem želel napisati pripoved o vojni... Muzej je bil za to izvrstna rešitev: stare sablje, judovska lekarna, različne noše, pa pohištvo, staro sto let, in posoda, stara dvesto let... In vse to na razpolago beguncem, med katerimi je glavni - direktor muzeja...
V nekem smislu se zdi Sahib kot nadaljevanje omenjenih tem: ta roman, umeščen v povojno Sarajevo, med drugim govori tudi o tem, kaj vse je vojna prinesla temu mestu, seveda na nekoliko karikiran način. Kako pa vidite položaj danes, nekaj let po Sahibu?
Le še slabše je. In to je normalno in razumljivo. Prav to je tisti obup v Sahibu, namreč to spoznanje, da se bodo ljudje obnašali po inerciji in da ta inercija, vsaj v našem primeru, vodi nazaj. Vendar ni slabše le v Bosni, slabše je povsod, kajti tisto, na čemer Sahib kot roman vseskozi vztraja, je dejstvo, da med "nami" in "njimi" ni bistvene razlike. In da torej večina ljudi dopušča, da jih oblikujejo okoliščine, namesto da bi poskušala ravno nasprotno, pa četudi zaman.
Podobno kot v Gostačih se tudi v Sahibu zdi, da kot avtor zavzemate nekoliko oddaljeno stališče do dogodkov, ki jih opisujete, kot da se ne bi želeli postavljati na nikogaršnjo stran. Se vam zdi takšna pozicija potrebna?
Glejte, če sem rekel, da imam rad Brechta in da sem se mu rinil v naročje, kako bi potem lahko bil na nikogaršnji strani? Ne le v Gostačih in Sahibu, v vsem, kar sem napisal, sem na strani človeka, ki želi biti svoboden, ki lahko prosto misli, govori, potuje in mu zato ni treba ubijati, ropati in zatirati. Pred časom sem dejal svojim študentom, da so nas vrnili v čas pred razsvetljenstvom. Kot da bi nekdo z gobo izbrisal dve stoletji. Vedno več mladih v Bosni misli, da je bil Darwin bedak. Ampak kaj drugega naj bi si mislil nekdo, ki vse od začetka vrtca hodi k verouku? Od zibelke naprej učimo otroke, da brez svojega naroda - ali nacije ali kakor koli že temu rečemo - tako rekoč ne obstajajo, vbijamo jim v zavest, da jih z vseh strani obkrožajo sovražniki in da nad njimi nenehno visi nekakšna sekira... Glavo jim napolnimo s strahom, potem pa se čudimo, če ne uporabljajo možganov. Če bi Marx vstal iz groba in to videl, bi rekel, da je religija strup za ljudstvo, ne pa opij.
Tudi sicer ste izrazito kritični do izobraževalnega sistema v Bosni in Hercegovini, v tem pogledu pa zlasti do pouka zgodovine in tudi literature, predvsem do načina, na katerega se slednjo vključuje v izobraževalni proces...
Ljudje se vedno raznežijo, če kdo omeni kulturo, češ, kultura je vendar nekaj čudovitega, dobrega samo na sebi, in tako naprej. Nacionalizem pa je nekaj slabega, primitivnega in zlega. Toda poglejte te naše tako imenovane balkanske kulture: saj do neba smrdijo po nacionalizmu! Nacionalizem je danes prisoten v kulturi kakor nekakšen volk v ovčji koži. Kaj počnejo vse te akademije in matice? Promovirajo mitologijo, stereotipe, povprečne umetnike in nadpovprečne patriote. Vedno se mi zdi zanimivo poslušati pojasnjevanja, da je nacionalizem eno, patriotizem pa nekaj drugega. Sam trdim, da med njima ni nobene razlike, razen v slogu. Bistvo je v tem, da sta narod in domovina nekaj abstraktnega - in da abstraktnih stvari ne moreš ljubiti. Meje, sploh etnične, obstajajo le na zemljevidih, ki so navadne risbe; nikjer drugje jih ni! Ni jih v jeziku, ni jih v zraku, še posebno pa jih ni v krvi, ki jo patrioti tako zelo obožujejo.
Literatura, vsaj kot nacionalna disciplina, pa obstaja prav zato, da bi skozi šolski sistem prikrivala to očitno in preprosto dejstvo. Z literaturo se ta laž proizvaja in vzdržuje. In kako? Preprosto, skozi kanon, ki je poln ponarejene preteklosti in banalizirane sedanjosti. Za preučevanje tega je Bosna pravi zlati rudnik, saj v enem šolskem sistemu obstajajo tri različne literature; dovolj je, če postavite tri učbenike skupaj in primerjate, kako je v njih oblikovan program, kako se izbira avtorje, katera dela, kako se jih razlaga... Te laži in to prisvajanje preteklosti je v Bosni veliko lažje zaznati. In literatura kot taka je seveda idealno sredstvo za te namene: ker gre za fikcijo, ji je mogoče oprostiti manipuliranje z dejstvi, toda na koncu se vseeno absolutno verjame idejam, ki izhajajo iz te manipulacije. Nenehno se preskakuje iz ideologije v estetiko in nazaj: če rečete, da so stihi bedasti, vam odvrnejo, da je vsebina lepa; če rečete, da je vsebina čudna, vam pojasnijo, da so stihi čudoviti. Z literaturo nekako polnimo praznine v našem vedenju o preteklosti, kar postane še posebno nevarno, če začnemo verjeti, da je literatura že sama tudi vednost. Pravzaprav je privilegij, če živiš v Bosni in lahko z golim očesom gledaš neke stvari, za katere drugi potrebujejo teleskop. In zdi se mi, da o tem govori tudi Sahib: Bosna je zapletena samo za demokrate, ki uživajo vse prednosti etnične čistosti.
